11/10/2016
V torek, 11. 10. 2016, je bil na šoli izveden kviz o preteklosti naše šole. Vsebina je bila razdeljena po triletjih, oziroma po sklopih za posamezno triletje.
Učenci so se s podatki seznanili po predvajani projekciji v jedilnici, preko plakata in zapiskov. V vsakem razredu so izbrali ekipo treh najboljših učencev, ki so zastopali razred na kvizu.
Kviz je potekal v učilnici 3. b, kamor so prihajale ekipe po triletjih. Potek so spremljali prisotni učenci, ki niso sodelovali, a so navijali za svoje favorite.
Udeleženci so zavzeto sodelovali in pokazali znanje o šoli nekdaj. Videti je bilo, da so jim bili podatki zanimivi in v marsičem drugačni od šole danes.
V prvem triletju je zmagala ekipa 3. b, v drugem triletju je zmagala ekipa 4. b, v tretjem pa ekipa 8. a.
Vsem sodelujočim čestitam za sodelovanje in izkazano znanje!
Zapisala: Andreja Strgar
Related Images:
12/09/2016
V soboto, 10. 9. 2016, smo se učenci in učitelji OŠ Otočec v okviru športnega dneva udeležili pohoda, ki je z dobrodelno noto zbiranja prostovoljnih prispevkov za izdajo jubilejnega zbornika ob praznovanju 150-letnice šolstva na Otočcu, potekal pod motom »Po poti šolskih spominov«. Po uvodnem nagovoru, ki sta ga udeležencem namenili učiteljica Hermina Videnič in ravnateljica Mateja Rožman, smo se odpravili proti dvema zidanicama, ki sta bili v preteklosti šolski zgradbi in sta spadali pod upraviteljstvo osnovne šole v Št. Petru.
Učenci od 1. do 4. razreda so se od OŠ Otočec odpravili čez Jakovec in Žlebe do podružnične šole Ždinja vas – zdaj Trška Gora, kjer je učence pričakala učiteljica Mojca Miklič. Šola je bila odprta kmalu po drugi svetovni vojni leta 1947, imela pa je samo dva oddelka: v prvi oddelek so hodili otroci stari sedem in osem let, v drugi oddelek pa vsi ostali, tj. otroci stari od devet do štirinajst let. V šolskem letu 1947/48 je bilo v šolo vpisanih 35 dečkov in 39 deklic, v šoli pa so se – podobno kot mi danes – zbrali ob osmi uri. Po kratki predstavitvi in ogledu nekdanje šolske stavbe, ki nam ga je gostoljubno omogočila družina Pajić, so se učenci preko Ždinje vasi in Trške Gore vrnili nazaj na Otočec.
Učenci od 5. do 9. razreda so se odpravili na pohod proti Pahi. Najprej so se ustavili na Matjaževi domačiji, 150 let stari hiši, obnovljeni v originalnem stilu, s sto in več let staro opremo iz časa življenja naših prababic in pradedkov, kjer sta jih sprejela gospod Matjaž Pavlin in njegova žena Marta. Staro slamnato hiško so si lahko ogledali vsi učenci. Pot so nato nadaljevali proti nekdanji Osnovni šoli Grčevje, ki je bila odprta celo eno leto pred šolo na Trški Gori, leta 1946. Šola v Grčevju je bila v zidanici in tudi tu se je pouk izvajal samo v dveh oddelkih. Učenci so do šole hodili tudi po dve uri v eno smer, v zgradbi pa so nekaj časa stanovale tudi učiteljice. Pouk je potekal dopoldne in popoldne. Leta 1959 so v OŠ Grčevje hodili samo še otroci do 4. razreda, od 5. do 8. razreda pa so že začeli hoditi v šolo v Št. Peter.
Več o šoli je učencem pred nekdanjo šolsko zgradbo povedala ga. Marina Lubšina, roj. Barbič, ki je s svojim nečakom, gospodom Hrvojem Barbičem, učence sprejela in pogostila pred zidanico. Skupaj sta jim razkazala prostore v njej (črno kuhinjo, veliko sobo, v kateri je bil šolski razred, manjšo bivalno kuhinjo, bivališče njihove družine v veliki sobi ter manjšo sobo, v kateri so stanovale učiteljice, dokler se niso preselile v hiško, ki je bila od šole oddaljena 400 m), učenci pa so več izvedeli tudi o načinu življenja takoj po drugi svetovni vojni ter o razmerah, ki so tedaj vladale v tej šoli.
Gospa Marina nam je zaupala, da se je otrokom z ustanovitvijo podružnične šole v njihovi zidanici pot do šole skrajšala za polovico, saj je bilo področje okrog Grčevja povezano le s kolovozi po strmem terenu. Prav tako je bila majhnim otrokom pozimi, ko je bil sneg, šola v Št. Petru nedosegljiva. Izvedeli smo tudi, da je bilo življenje v teh hribih zelo težko, saj tu ni bilo večjih vasi, ampak le skupki hiš, ki večinoma niso imele svojih studencev. Tako je bila tudi nekdanja šola v Grčevju brez vode, stranišče pa je bilo leseno in se je nahajalo zadaj za hlevom.
Pred nekdanjo šolo smo za spomin posneli nekaj skupinskih fotografij. O tem, kako je takrat potekal pouk v enem samem razredu in kakšno je bilo življenje mlade učiteljice v tako odmaknjenem kraju, lahko več preberete v knjigi gospe Ane Toič z naslovom »Tisoč stavkov«. Nekdanja učiteljica je v knjigi zapisala svoje spomine na svojo prvo službo in odlično opisala utrip samotne podeželske šole – brez vode, elektrike, ceste – brez katerih si danes ne moremo več predstavljati življenja.
Za konec pohoda Po poti šolskih spominov smo se čez Srednje Grčevje in Zagrad ter mimo Starega gradu polni vtisov in v nostalgičnem vzdušju vrnili do OŠ Otočec. Še enkrat se želimo zahvaliti vsem, ki ste pripomogli k obujanju spominov na nekdanje šolske dni, tako družini Pajić kot gospe Marini Barbič in njenemu nečaku pa velja še posebej topla zahvala za gostoljuben sprejem in pogostitev.
Prispevek v Dolenjskem listu
Marija Sedmak
Related Images:
05/05/2016
Znani so nagrajeni učenci likovnega natečaja Naša šola v okviru 150-letnice šole. Na natečaju so sodelovali učenci od 1. do 4. razreda. Ocenjevalna komisija je prejela 48 izdelkov, predvsem slik. Vsi udeleženci so se zelo potrudili in komisija je imela veliko dela pri izboru. Upoštevali smo ustvarjalnost in izvirnost likovne tehnike, zapolnitev celotne likovne površine ter estetskost izvedbe.
Nagrajenci pa so: Manca Novak, 2. b, Lara Dobovičnik, 3. a in Špela Šinkovec, 3. b.
Slike in risbe sodelujočih so razstavljene v jedilnici šole.
Nagrajencem in vsem sodelujočim čestitamo in želimo še naprej veliko veselja pri likovnem ustvarjanju!
Zapisala Irena Gorenc Pernek
Related Images:
17/03/2016
Čestitke ob jubileju 120 let »stare šole«, 30 let »nove šole«, skupaj 150 let, res jubilejno praznovanje Osnovne šole Otočec. Iskrene čestitke!
V šolo sem začela hoditi februarja leta 1981, in sicer v malo šolo, ki se je tedaj nahajala na šolskem podstrešju. Trajala je približno tri mesece. Ali je bila mala šola obvezna ali ne, tega ne vem, prihajala sem rada. V čisto »tapravo« osnovno šolo, v 1. razred, pa sem šla jeseni istega leta.
Nikoli ne bom pozabila enkratne, prisrčne, polne razumevanja, a hkrati odločne in stroge, skratka čudovite učiteljice v prvem razredu, gospe Nade Lapanje. Še v višjih razredih se mi je spomin vračal na njen pozitivni odnos do nas vseh, na njeno toplino, potrpežljivost in življenjskost. Ona ni ostala le v mojem spominu, ostala je tudi v mojem srcu. Spoštovala sem jo in jo kot otrok imela resnično rada. Bila je preprosto izjemna.
Na osnovno šolanje me seveda veže veliko spominov – lepih in prijetnih, ki sežejo do srca, nekaj je tudi malo manj prijetnih, manj srčnih, eni so čisto blizu, drugi daleč stran. Šolski čas sem si veliko bolj kot po ocenah zapomnila po sošolcih, prijateljih, dobrih učiteljih, ki so znali učiti in naučiti. Še vedno cenim delo vseh učiteljev, ki so me učili, vzpodbujali k vztrajnosti, delavnosti in prijateljstvu, mi bili v oporo, povedali, kaj je prav in kaj ne…
Leta 1989 sem kot osmošolka zapustila Osnovno šolo Otočec. Po petindvajsetih letih sem se spet vrnila, tokrat kot mama. Prihajam na govorilne ure, roditeljske sestanke, predavanja, izredne pogovorne ure, na lepe prireditve in prisrčne nastope učencev. Sin Matija je namreč v lanskem šolskem letu začel obiskovati osnovno šolo. V šolo zelo rad hodi, rad je pri pouku, z veseljem obiskuje interesne dejavnosti, zelo rad prihaja v jutranje varstvo in podaljšano bivanje in obiskuje Zdrav življenjski slog. Veseli se vsakega novega šolskega dne.
Z možem sva začutila, da je bil in je v šoli lepo sprejet, da se dobro počuti in da je stkal mnogo novih prijateljskih vezi. Vesela sva, ker mu je na Osnovni šoli Otočec lepo in prijetno. Hvala vsem učiteljem in delavcem šole, s katerimi se srečuje – za prijaznost, spodbude pri delu, pri ustvarjanju, za nasvete … Hvala vsem, ki ga pripravljate na življenje, ki je pred njim. Učitelji izvajate poslanstvo, ki pusti pečat za vse življenje.
Tudi triinpolletna hči se že veseli, da bo postala šolarka.
Ob častitljivi obletnici Osnovne šole Otočec čestitam učencem, učiteljem in drugim zaposlenim za dosedanje delo in dosežke. Vsem skupaj želim, da bi bili tudi v prihodnje uspešni, zagnani in ustvarjalni. Naj šolo prevevajo znanje, mladost, smeh in dobra volja.
Simona Škrget
Related Images:
17/03/2016
Osnovno šolo na Otočcu sem obiskovala od leta 1964 do leta 1972. V tistih časih smo učitelje naslavljali s tovarišicami in tovariši. Pouk smo pričeli s pozdravom »Za domovino! S Titom naprej!«
Bili smo otroci socializma: najprej cicibani, nato pionirji in končno mladinci. Še vedno znam pionirsko zaobljubo (Pred pionirsko zastavo obljubljam , …) in še vedno vem, kaj je pisalo na zadnji strani spričevala (Vaša naloga je, da se učite …). Na dan republike, 29. 11., smo bili učenci prvih razredov sprejeti v Zvezo pionirjev Jugoslavije. Pionirski odred na naši šoli se je imenoval »Franc Becele«. V sedmem razredu, na dan mladosti, 25. 5., pa smo bili sprejeti v Zvezo socialistične mladine Jugoslavije.
Že od doma smo imeli strogo vzgojo, zato smo učitelje spoštovali oziroma smo se nekaterih kar malo bali. Do njih smo čutili neko strahospoštovanje. Ampak nič hudega. Tako je pač to bilo.
Spomnim se tovarišice v 4. razredu, ki nas je tiste, ki smo sedeli v prvi vrsti, med hitrim govorjenjem včasih kar malo nezavedno popljuvala. Potem je rekla: »Jutri prinesite s sabo dežnik, pa se vam ne bo potrebno brisati.«
Bila sem kar pridna in vestna učenka. Enkrat mi je tovarišica rekla: »Danes pa nimaš tako lepe obleke kot včeraj. Dobila boš štiri (prav dobro) in ne pet (odlično).« Potem me je z vrvico privezala za njeno roko in skupaj sva pregledovali domače naloge. Meni je bilo malo čudno, vsi sošolci pa so se skrivoma in tiho smejali, saj se na glas niso upali.
V tem obdobju smo praznovali 100 let naše osnovne šole. Bila je velika prireditev. Proslave se ne spomnim dobro. V lepem spominu pa mi je ostalo to, da nam je gospa Slavka Ranković podarila televizijo. To je bilo za tiste čase neprecenljivo. Potem smo včasih lahko gledali smučarske skoke v Planici ali kakšno drugo primerno oddajo, seveda le, če smo si to zaslužili. Nepozabno!
Iskrene čestitke ob visokem jubileju. Želim vam še mnogo uspehov, veliko pridnih in vedoželjnih otrok.
Irena Vukomanović (Vidrih)
Related Images:
17/03/2016
V prvi razred osnovne šole sem vstopila davnega leta 1947, kmalu po osvoboditvi, po koncu druge svetovne vojne.
Dogajanja iz nižjih razredov se ne spomnim kaj dosti. Vem, da sem imela za v šolo posebno obleko in čevlje. Srečo smo imeli, da je bila moja teta Angelca šivilja in nam je obleke sešila doma. Oče je bil čevljar in je čevlje naredil po meri za vsakega posebej. Peresnico sem imela leseno, v njej pa navadni svinčnik in pero, ki sem ga namakala v črnilo. Črnilo sem dobila v šoli. Imela sem samo en zvezek. Ko sem ga popisala, sem dobila drugega. Sešili so mi ga doma iz različnih papirjev. Tak zvezek ni bil kaj prida, hitro je razpadel.
V višjih razredih je postajal pouk vedno bolj zahteven in hkrati zanimiv. Za marsikatero stvar sem zvedela ali jo slišala prvič, saj takrat nismo imeli ne radia ne televizije. Rada sem imela slovenščino, zgodovino in prirodopis. Najtežje razumljiva se mi je zdela fizika. Ocenjevali so tudi vedenje. Spomnim se, da smo bili deležni precej vzgoje, ne samo učenja.
Če pri pouku nismo bili pridni ali nismo naredili domače naloge, smo morali klečati v kotu ali po pouku ostati še eno uro v učilnici. Kdor je bil zelo poreden in je učitelju odgovarjal, ga je učitelj z leseno palico ali metrom tepel po prstih na rokah. K sreči nisem bila nikoli tepena. Enkrat sem imela zelo grdo napisano domačo nalogo. Učitelj Anton Lapanje mi je vrgel zvezek po razredu, da so vsi listi odpadli in zleteli na vse strani. Razpadlega zvezka nisem hotela pobrati. Zato je rekel, naj grem kar domov. In sem šla. Naslednji dan ni bilo nič narobe.
Zaradi preprečevanja rahitisa smo morali otroci v povojnih letih jemati dnevne odmerke vitamina D, ki ga je bilo največ v ribjem olju. Okus ni bil nič kaj prijeten. Ribje olje smo dobili vsak na svojo žlico, za izboljšanje okusa pa eno kocko sladkorja.
Šolarji smo res občutili posledice prijateljevanja naših oblasti z velesilama. Ko smo simpatizirali z Rusi, smo malico nosili od doma, ko pa je naša oblast Rusom obrnila hrbet, smo dobivali malico v šolski »mlečni kuhinji«. Malica je bila iz živil, ki jih je pošiljala UNRRA: margarina, topljeni sir, jajca v prahu in mleko v prahu. UNRRA (United Nations Relief and Rehabilitation Administration) po slovensko pomeni Uprava združenih narodov za pomoč in obnovo. To je bila pomoč Organizacije združenih narodov povojni Jugoslaviji v obliki živil, obleke, obutve, zdravil, medicinskih potrebščin … Spomnim se, da so jajcem v prahu rekli “Trumanova jajca”, to pa zato, ker je bil takrat Harry Truman ameriški predsednik.
V nižjih razredih sem imela dobro in strogo učiteljico Marijo Lapanje. V višjih razredih me je učilo več učiteljev: Ivanka Šega, Ivan Baškovič, Marija Lapanje in Anton Lapanje, ki je bil tudi ravnatelj, takrat se je reklo šolski upravitelj. Učitelj in učiteljica Lapanje sta bila mož in žena. Njuna družina je stanovala v šoli. Učitelj Anton Lapanje je bil poseben človek – strog, dober, pameten, hudomušen in prijazen. Igral je violino in lepo pel. Še danes slišim njegovo ubrano petje in zvoke violine.
Spomnim se šolskih prireditev, proslave smo jim rekli. Jaz nisem nič kaj rada nastopala.
Imeli smo poletne in zimske počitnice. Za božič smo morali v šolo. V petem razredu smo se dogovorili, da na ta dan ne bomo prišli v šolo. In res se je zgodilo skoraj tako. Vsi, razen ene sošolke, smo ostali doma. Učitelj pa … – moral je imeti pouk samo s tisto deklico, ki je prišla v šolo.
Veliko je še spominov – spominov na črne šolske table, na ogled kino predstave, na sošolke in sošolce, na različne dogodke in učitelje, ki so nas vzgajali v duhu takratnih vrednot in časa, ki smo ga živeli.
Spričevalo
Zapisala Breda Vidrih
Related Images:
