V soboto, 10. 9. 2016, smo se učenci in učitelji OŠ Otočec v okviru športnega dneva udeležili pohoda, ki je z dobrodelno noto zbiranja prostovoljnih prispevkov za izdajo jubilejnega zbornika ob praznovanju 150-letnice šolstva na Otočcu, potekal pod motom »Po poti šolskih spominov«. Po uvodnem nagovoru, ki sta ga udeležencem namenili učiteljica Hermina Videnič in ravnateljica Mateja Rožman, smo se odpravili proti dvema zidanicama, ki sta bili v preteklosti šolski zgradbi in sta spadali pod upraviteljstvo osnovne šole v Št. Petru.

Učenci od 1. do 4. razreda so se od OŠ Otočec odpravili čez Jakovec in Žlebe do  podružnične šole Ždinja vas – zdaj Trška Gora, kjer je učence pričakala učiteljica Mojca Miklič. Šola je bila odprta kmalu po drugi svetovni vojni leta 1947, imela pa je samo dva oddelka: v prvi oddelek so hodili otroci stari sedem in osem let, v drugi oddelek pa vsi ostali, tj. otroci stari od devet do štirinajst let. V šolskem letu 1947/48 je bilo v šolo vpisanih 35 dečkov in 39 deklic, v šoli pa so se – podobno kot mi danes – zbrali ob osmi uri. Po kratki predstavitvi in ogledu nekdanje šolske stavbe, ki nam ga je gostoljubno omogočila družina Pajić, so se učenci preko Ždinje vasi in Trške Gore vrnili nazaj na Otočec.

Učenci od 5. do 9. razreda so se odpravili na pohod proti Pahi. Najprej so se ustavili na Matjaževi domačiji, 150 let stari hiši, obnovljeni v originalnem stilu, s sto in več let staro opremo iz časa življenja naših prababic in pradedkov, kjer sta jih sprejela gospod Matjaž Pavlin in njegova žena Marta. Staro slamnato hiško so si lahko ogledali vsi učenci. Pot so nato nadaljevali proti nekdanji Osnovni šoli Grčevje, ki je bila odprta celo eno leto pred šolo na Trški Gori, leta 1946. Šola v Grčevju je bila v zidanici in tudi tu se je pouk izvajal samo v dveh oddelkih. Učenci so do šole hodili tudi po dve uri v eno smer, v zgradbi pa so nekaj časa stanovale tudi učiteljice. Pouk je potekal dopoldne in popoldne. Leta 1959 so v OŠ Grčevje hodili samo še otroci do 4. razreda, od 5. do 8. razreda pa so že začeli hoditi v šolo v Št. Peter.

Več o šoli je učencem pred nekdanjo šolsko zgradbo povedala ga. Marina Lubšina, roj. Barbič, ki je s svojim nečakom, gospodom Hrvojem Barbičem, učence sprejela in pogostila pred zidanico. Skupaj sta jim razkazala prostore v njej (črno kuhinjo, veliko sobo, v kateri je bil šolski razred, manjšo bivalno kuhinjo, bivališče njihove družine v veliki sobi ter manjšo sobo, v kateri so stanovale učiteljice, dokler se niso preselile v hiško, ki je bila od šole oddaljena 400 m), učenci pa so več izvedeli tudi o načinu življenja takoj po drugi svetovni vojni ter o razmerah, ki so tedaj vladale v tej šoli.

Gospa Marina nam je zaupala, da se je otrokom z ustanovitvijo podružnične šole v njihovi zidanici pot do šole skrajšala za polovico, saj je bilo področje okrog Grčevja povezano le s kolovozi po strmem terenu. Prav tako je bila majhnim otrokom pozimi, ko je bil sneg, šola v Št. Petru nedosegljiva. Izvedeli smo tudi, da je bilo življenje v teh hribih zelo težko, saj tu ni bilo večjih vasi, ampak le skupki hiš, ki večinoma niso imele svojih studencev. Tako je bila tudi nekdanja šola v Grčevju brez vode, stranišče pa je bilo leseno in se je nahajalo zadaj za hlevom.

Pred nekdanjo šolo smo za spomin posneli nekaj skupinskih fotografij. O tem, kako je takrat potekal pouk v enem samem razredu in kakšno je bilo življenje mlade učiteljice v tako odmaknjenem kraju, lahko več preberete v knjigi gospe Ane Toič z naslovom »Tisoč stavkov«. Nekdanja učiteljica je v knjigi zapisala svoje spomine na svojo prvo službo in odlično opisala utrip samotne podeželske šole – brez vode, elektrike, ceste – brez katerih si danes ne moremo več predstavljati življenja.

Za konec pohoda Po poti šolskih spominov smo se čez Srednje Grčevje in Zagrad ter mimo Starega gradu polni vtisov in v nostalgičnem vzdušju vrnili do OŠ Otočec. Še enkrat se želimo zahvaliti vsem, ki ste pripomogli k obujanju spominov na nekdanje šolske dni, tako družini Pajić kot gospe Marini Barbič in njenemu nečaku pa velja še posebej topla zahvala za gostoljuben sprejem in pogostitev.

Prispevek v Dolenjskem listu

Marija Sedmak

 

Print this pageEmail this to someone
(Skupno 249 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost