09/03/2016
Na OŠ Otočec sem bila zaposlena kot računovodkinja. Sedaj že lep čas uživam doma v zasluženem pokoju. Na delovnem mestu tajnice – računovodkinje je bilo delo zelo zahtevno in raznoliko, a kljub temu je bilo lepo, tako v stari šoli kot na novi lokaciji, saj smo se vsi lepo razumeli s sodelavci in učenci, ki so večkrat prihajali v pisarno po razni material za pouk.
Le en spodrsljaj pa mi je ostal v slabem spominu, ki si ga še velikokrat prikličem v spomin.
Ta dogodek se je zgodil v stari šolski zgradbi, ko smo imeli delavci šole sistematski pregled. Iz Zdravstvenega doma Novo mesto sta prišla dva, moški in ženska, jaz pa sem ju sprejela na hodniku šole. Moški je nosil črno torbo, ženska pa je imela v roki kup zdravstvenih kartonov. Pozdravili smo se in se rokovali, nato pa sem moškemu rekla: »A vi ste pa šofer?« Nasmejal se je in dejal: »Ne, jaz sem pa zdravnik.« Opravičila sem se mu in ju pospremila po stopnicah navzgor, v šolsko knjižnico, ki se je nahajala v podstrešnih prostorih šole. Vse se je dobro končalo, na koncu sem jima postregla še kavico.
Darinka Bevc
(Uredila Bernarda Vrtačič Turk)
Related Images:
09/03/2016
Učiteljica Vida Teropšič se iz svojih let, ko je poučevala na OŠ Otočec, spominja:
Bilo je še v stari šoli. Učenci so me velikokrat razveselili s šopkom cvetlic, ki so jih sami nabrali, posebno spomladi. Nekoč pa je na moji mizi zažarel šop rumenih tulipanov. Vprašala sem, kdo jih je prinesel. Vsa nasmejana se je oglasila Rominja, ki je zatrdila, da jih je nabrala doma in da jih imajo še veliko. Čez nekaj dni pa je bila skrivnost razodeta, saj so jo sošolci videli, kako je z novim šopkom tekla z bližnjega pokopališča …
Pri spoznavanju narave in družbe smo se učili tudi o Novem mestu. Ko smo ponavljali snov, sem nekega učenca vprašala, naj našteje nekaj trgovin v Novem mestu. Ker je bil nepripravljen, mu je nekdo prišepnil: »Peko!« Sledilo je vprašanje: »No, kaj delajo v Peku?« Tedaj pa je kot iz topa izstrelil: »Kruh pečejo.«
Cesti, ki vodi skozi našo vas, smo včasih rekli avtocesta. Večkrat so se mimo vozile pomembne politične osebnosti. Nekoč smo na šolo dobili obvestilo, da se bo v spremstvu mimo peljal tudi maršal Tito. Vsi učenci šole so se postavili za ograjo ob cesti in z zastavicami pozdravljali množico avtomobilov, ki so se zdeli vsi enaki – temni, z zaprtimi temnimi stekli. Moja hčerka je takrat obiskovala prvi razred in je prav tako z zastavico v roki mahala vozilom, ki so se peljali mimo. Doma jo je očka vprašal: »No, Tanja, si videla Tita?« »Sem! Jih je bilo tako veliko!« je odgovorila.
Vida Teropšič
(Spomine uredila Bernarda Vrtačič Turk)
Related Images:
09/03/2016
Olga Jerman se spominja kar nekaj anekdot, ki jih je doživela v letih, ko je bila kuharica na OŠ Otočec.
Leta 1990 so čistilke takratnemu hišniku v grmovje skrile motor. Ker ga ni našel, je zasliševal vse, kuharice in čistilke. Seveda so bile čistilke. Zaradi strahu so se zaklenile v kabinet. Če bi jih hišnik dobil, bi bilo hudo. Kuharice v kuhinji pa smo se smejale.
Leta 1991 smo se zaposleni odpravili po nakupih v Avstrijo. Splačalo se je! Nakupili smo vse, česar se pri nas ni dobilo. To je bilo »svetovno« doživetje. Nakupili smo paradižnik (pozimi!), margarino Rama, čokolado Milka, pralni prašek itd. Na ta račun je bilo veliko smeha, saj smo bili natovorjeni kot mule.
Bilo je pozimi. Zapadlo je veliko snega. Otroci so se kepali. Bila sem huda, da ne smejo kepati deklet. Potem pa je bila še hujša »vojna«. Fantje so se spravili na kuhinjska vrata, češ, da mi bodo že pokazali. Vse je bilo mokro, pa vendar je bilo zelo zabavno.
Kot kolektiv smo se udeleževali tudi sindikalnih izletov po Evropi. Na poti sem vedno zbolela in imela povišano temperaturo, zato sem ob postankih ostajala na avtobusu, mojega moža pa so čuvale učiteljice, da se ne bi izgubil. Ko smo šli na Madžarsko, smo imeli pravo dramo. Ena od učiteljic si je zlomila roko in smo imeli veliko nevšečnosti, ker smo jo morali peljati v bolnišnico, druga pa je namesto slovenskega vzela s seboj jugoslovanski potni list in smo morali počakati njenega moža, da ji je pravi potni list pripeljal na mejo. No, izlet je bil malo krajši, doživeli pa smo marsikaj in tudi smeha ni manjkalo.
Naši učenci so bili vedno pridni in niso nikoli nič »ušpičili«. Ampak kuharice smo včasih videle marsikaj. Vedno smo jih opozorile in jim zagrozile, da jih bomo zatožile, če ne bodo prenehali z neumnostmi. Pa jih nismo nikoli. Nekoč so se skrivali, pa se je ena od deklic skrila v kuhinjo, da je niso našli.
Eden od učiteljev je bil večkrat za šale. Za prvi april je pritekel v kuhinjo in zavpil, da je peč »čisto na koncu«. Tako sem se ustrašila, da sem vsa v strahu bežala ven. Ustavila sem se šele na sosednji njivi.
Olga Jerman
(Spomine uredila Bernarda Vrtačič Turk)
Related Images:
08/03/2016
Moja mamica je obiskovala OŠ Otočec osem let. V staro šolo je hodila šest let, v novo pa dve leti. Na predmetni stopnji je imela podobne predmete, kot so danes. Izbirnih predmetov ni imela. Angleški jezik se je učila od petega razreda naprej. Zadnji dve leti, ko je hodila v novo šolo, se najbolj spominja za tiste čase moderno opremljenih učilnic. Najbolj sta ji ostali v spominu učilnici matematike in kemije, kjer so delali poizkuse.
V stari šoli je imela mamica preprosto malico. Mlečnih ali toplih malic takrat niso imeli. Kosil tudi ni bilo. Pouk je potekal dopoldan in popoldan. Dopoldan so imeli pouk učenci od 5. do 8. razreda, popoldan pa od 1. do 4. razreda. V stari šoli ni bilo telovadnice. Učenci so telovadili v današnjem kulturnem domu. Prostor je bil zelo skromno opremljen: nekaj blazin, koza, odrivna deska, bradlja, letveniki in žoge. Učili so jo nekateri učitelji, ki na šoli učijo še danes: Marjan Jenko, Dušan Prosinečki, Vito Gabrič in Hermina Videnič.
Mamica ima na osnovno šolo lepe spomine, kar je bil eden izmed razlogov, da se je odločila za učiteljski poklic, poleg tega pa ima rada otroke. V šoli se je dobro počutila, pri učenju je bila uspešna, z učitelji in sošolci se je vedno dobro razumela.
Po pripovedovanju Bernarde Vrtačič Turk zapisal Matija Turk, 4. b
(Spomine uredila Hermina Videnič)
Related Images:
08/03/2016
Sem Slavka, stara šestinšestedest let. Osnovno šolo Otočec sem obiskovala okoli leta 1960. Takrat je pouk potekal še v današnji stavbi Trgovine Perko. Pot v šolo je bila kolovozna. Vsak dan smo jo prehodili peš. Ker sem stanovala v Zagradu, smo ubrali pot mimo gradu, nato pa ob gozdu do šole. Vsak kamen na poti sem poznala in za vsak korak sem vedela, kam položiti nogo.
V nižjih razredih je bil pouk od 13. do 17. ure, v višjih pa od 8. do 13. ure. V našem razredu je bilo približno dvajset učencev. Najbolj so mi v spominu ostale šolske klopi, ki so bile sestavljene iz klopice in ploskve za pisanje, v kateri je bila na strani majhna luknja. Vanjo smo postavili črnilnik, saj smo morali pisala namakati v črnilo.
Pozimi smo se greli s pomočjo velike peči na drva. Ker smo v šolo prihajali peš, smo bili v mrzlih dneh pošteno premraženi. Nekoč so bili moji lasje in obrvi čisto beli od mraza.
Veliko smo pisali, brali in poslušali učiteljico. Tabla je bila velika in črna. Ocene smo pridobivali s pisanjem šolskih spisov, matematičnimi nalogami in spraševanjem pred tablo. Tudi včasih se je bilo potrebno, tako kot danes, učiti doma, so pa nekateri včasih izostajali od pouka tudi zaradi kmečkih opravil. Doma so namreč potrebovali dodaten par rok. Starši se navadno niso veliko ukvarjali s šolo, saj je bilo doma precej dela.
Malice so bile bolj skromne kot danes: na primer kakšen sendvič, bela kava, čaj in namaz na kruhu. Izletov je bilo bolj malo. Po pouku smo vsak dan odšli domov, saj nismo imeli varstva v šoli. Doma so nas čakale mame, ki so skrbele za gospodinjstvo. Učitelji, ki so mi ostali v spominu, so Anton Lapanje, Elza Dobovšek in Francka Murgelj. Tako kot danes so bili tudi včasih nekateri učenci pridni, drugi pa so nagajali in odgovarjali učiteljem. V višjih razredih so bili nekateri tako nemogoči, da je včasih kakšna učiteljica kar pobegnila iz razreda in se vrnila šele čez nekaj časa.
Po pripovedovanju Slavke Ščuka spomine zapisal njen vnuk Jakob Ščuka , 4. b
(Spomine uredila Hermina Videnič)
Related Images:
06/03/2016
Pogovarjala sem se z dedkom Martinom Hočevarjem, roj. 3. 9. 1946 (naslov: Šmarješka cesta 68, 8000 Novo mesto).
- Kdaj si začel hoditi na OŠ Otočec?
Na otoško šolo sem prišel v 4. razredu, in sicer leta 1956, ko sem prišel živet k teti Jožefi Avsec v Mačkovec. Prve tri razrede sem obiskoval na OŠ Škocjan.
- Kako in kdaj si hodil v šolo?
Hodil sem peš. Manjkali nismo niti pozimi, saj je bilo vedno dobro spluženo. Vsak dan sem pred šolo ob sedmih šel še k jutranji maši, kjer sem ministriral. Nato sem šel v župnišče na zajtrk, potem pa v šolo. Ravnatelju Lapanjetu to, da sem hodil v cerkev, ni bilo niti malo všeč.
- Ali so starši napisali opravičilo, če ste manjkali?
Ja, če smo bili bolni, so napisali opravičilo.
- Se spomniš imena kakšne učiteljice ali učitelja? Kaj pa ravnateljev?
Spomnim se učiteljic Perdanove in Murgljeve. Prvošolce je takrat učila Nada Lapanje. Ravnatelj pa je bil Lapanje.
- Koliko učencev je bilo v enem razredu?
V razredu je bilo od 24 do 26 učencev.
- Katere predmete ste imeli?
Imeli smo slovenščino, posebej so ocenjevali lepopis; pa računstvo, telovadbo in petje. Od 4. razreda naprej smo imeli tudi nemščino. Ravnatelj nas je imel praktični pouk, kjer smo zlagali drva ali obrezovali in cepili drevje.
- Koliko ur pouka ste imeli oziroma kdaj se je pouk začel in kdaj končal?
Pouk smo imeli od osmih do dvanajstih, vmes je bil en odmor.
- Kateri predmet ste imeli najraje?
Praktični pouk in telovadbo.
- Ali ste imeli v šoli malico?
Ne, nismo. S sabo smo imeli jabolko ali kos kruha.
- Kje ste telovadili?
Zunaj na dvorišču.
- Ali ste imeli torbo, učbenike in zvezke? S čim ste pisali?
Imeli smo en zvezek, ki smo ga zvili in nosili v žepu na hlačah. Imeli smo učbenik za nemščino, ki smo ga imeli v šoli. Pisali smo z navadnim svinčnikom in peresnikom, ki smo ga namakali v tinto.
- Kako so takrat kaznovali učence, če niso bili pri pouku pridni?
Po dlaneh so nas tepli z lesenim metrskim ravnilom. Tepli so tudi s ključi. Enemu sošolcu, ki se mu je obetalo, da jih bo dobil, sem že prej prišepnil, da naj zleze skupaj, da bo učiteljica prej nehala tepsti. Ko je sošolec res zlezel skupaj, se je pa tako ustrašila, da je stekla po ravnatelja, kaj naj zdaj naredi.
Tudi jaz ima eno hudo izkušnjo. Ne vem točno, kaj sem naredil narobe, ampak ravnatelj Lapanje me je tako potegnil za uho, »da me še sedaj boli«. Samo pograbil sem torbo in stekel proti Mačkovcu. Nisem šel po cesti, ampak ob Krki. Istočasno pa je k nam domov krenil tudi ravnatelj s kolesom. K nam je prišel pred mano. Stricu in teti se je zelo opravičeval in od takrat naprej tudi nisem imel več slabih ocen.
- Ali so bile učilnice ogrevane?
V učilnici je bil zelen kamin. Dežurni je imel nalogo, da je nanesel drva.
- Kako so ocenjevali znanje? Ali ste bili za oceno vprašani ali ste pisali kontrolno nalogo?
Najprej smo pisali kontrolko. Če nisi dobro pisal, pa si jo moral še ustno zagovarjati.
Pogovarjala se je Živa Hočevar, 4. b
(Spomine uredila Hermina Videnič)
Related Images:
