06/03/2016
Pogovarjala sem se s pradedkom Francem Blažičem, roj. 25. 4. 1928 (naslov: Štravberk 3, 8222 Otočec), dne 24. 1. 2016.
- Kako in kdaj ste hodili v šolo?
Hodili smo peš, in sicer eno uro in pol. Pozimi smo morali s konjem najprej narediti tir. Poleti smo hodili tudi bosi. Mi, hribovski otroci, smo lahko hodili v šolo vsak drugi dan. V šolo smo šli v ponedeljek, sredo in petek. Pouk je trajal od 9.00 do 13.30.
- Se spomnite kakšnih zanimivosti na poti v šolo ali iz nje?
Veliko jih je bilo. Najbolj se spomnim, da smo se kdaj tudi zaigrali in je pot trajala še malo dlje kot ponavadi.
- Ali so starši napisali opravičilo, če ste manjkali?
Ja, so.
- Se spomnite imena kakšne učiteljice ali učitelja? Kaj pa ravnateljev?
Spomnim se učiteljice Ogrinčeve in ravnatelja Lapanjeta.
5. Koliko učencev je bilo v enem razredu?
Tega ne vem. Vem le, da je imel en učitelj po dva razreda.
6. Katere predmete ste imeli?
Slovenščino – lepopis, računstvo in telovadbo. V 7. in 8. razredu pa še srbohrvaščino.
7. Ali ste imeli v šoli malico?
Ne, v šoli nismo imeli malice. S sabo smo imeli kakšno jabolko ali kos suhega kruha. Ko so pa hodili naši otroci v šolo, smo starši malico plačali ali v šolo peljali nekaj ozimnice.
8. Kje ste telovadili?
Če je bilo lepo vreme, smo bili zunaj na dvorišču. Pozimi in v primeru dežja pa smo telovadili kar v jedilnici.
9. Ali ste imeli torbo, učbenike in zvezke? S čim ste pisali?
Torbe nismo imeli. Imeli smo samo en zvezek, ki smo ga vtaknili v malho. Pisali smo s peresnikom, ki smo ga namakali v tinto. Svinčnike smo dobili proti koncu šole, ampak so bili takšni, da se je hitro vse razmazalo.
10. Kako je izgledala učilnica?
Imeli smo dolge lesene klopi. Pozimi smo se greli z velikim zelenim kaminom.
11. Kako so takrat kaznovali učence, če niso bili pri pouku pridni?
Za deset ali dvajset minut so morali stati pred tablo. Če si še posebej nagajal, so te med poukom enostavno poslali domov.
12. Ste si učenci med sabo tudi kaj nagajali?
Ja, če smo imeli gumice, smo jih nategnili in spekli sošolca v uho.
13. Kako so ocenjevali znanje? Ali ste bili za oceno vprašani ali ste pisali kontrolno nalogo?
Ocen nismo imeli. Učitelj je presodil, ali si se naučil dovolj, da greš v naslednji razred ali ne.
Pogovarjala se je Živa Hočevar, 4.b
(Spomine uredila Hermina Videnič)
Related Images:
06/03/2016
V petem razredu nas je srbohrvaščino učil ravnatelj Franc Pavkovič. Pogovarjali smo se o lekciji iz učbenika o psu. Sredi ure se je spomnil, da bi nam popestril pouk. Naročil nam je, da naj mirno počakamo v učilnici, on pa je odšel. Niti na misel nam ni prišlo, da bi kdo od nas kam šel. Lepo smo ga počakali v učilnici. Ko je prišel nazaj, je imel v suknjiču zavitega svojega kužka, belega pudlja. Zelo nas je presenetil. Še več smeha pa je sledilo kasneje. Šel je po vrsti in vsak v klopi je moral povedati, če ima doma psa in kako mu je ime. Več kot deset odgovorov je bilo takih: Piki, Piko, Piki, Pika, … Očitno nismo imeli kakšne velike domišljije pri dajanju imen našim pasjim prijateljem.
Druga izkušnja z ravnateljem mi je ostala v precej slabšem spominu. Razredna in predmetna stopnja sta imeli takrat malico drug za drugim. Večkrat se je zgodilo, da smo mi »prvčki« še jedli, ko so že prihrumeli “ta veliki” učenci. Če si »prvček«, je »osmar« zate ogromen. Spomnim se, da smo imeli tisti dan za malico belo kavo in žemljo. Bila sem malo prestrašeno dekletce in ko sem videla, da se bodo “ta veliki” usedli poleg nas, me je pograbila panika. Ker nismo smeli hrane odnašati v razred, jesti z njimi me je bilo pa tudi strah, nisem imela druge izbire, kot da sem celo žemljo vtaknila v skodelico za kavo in jo odnesla nazaj. Ravno v tistem trenutku pa je mimo prišel ravnatelj. Ne spomnim se točno, kaj je rekel, spomnim se le, da je bil zelo, zelo hud in da me je prijel za roko in me pred celo predmetno stopnjo peljal v zbornico k naši učiteljici Nadi Lapanje. Strah je bil grozen in jokala sem kot dež. Učiteljica Nada je videla, kako sem nebogljena in da sem lekcijo že dobila, zato me je samo pomirila in peljala v razred.
V prvem razredu nam je po določenem času učiteljica Nada Lapanje prepovedala računanje na prste. Ker je bilo računanje brez prstov zame pretežko, sem se domislila druge variante. Med računanjem sem se ozirala naokrog in preštevala, seštevala in odštevala sošolce in sošolke. Učiteljica Nada je tudi to kmalu opazila in kmalu mojo domislico povedala mami na govorilnih urah. Potem pa nisem imela izbire, kot da sem se naučila računati na pamet.
Na razredni stopnji pa se je zgodilo tudi tole. Predmetna stopnja je pripravljala šolsko glasilo in ker jim je očitno zmanjkalo idej za članke, so se domislili narediti za njih nekaj smešnega, za nas mlajše pa groznega. V času, ko smo zjutraj v jedilnici čakali na pouk, so k nam prišle takratne »šestarke«, dve od njih sta bili celo sestri mojih sošolcev. Dale so nam listke in nam naročile, da moramo nanje napisati, v koga smo zaljubljene. Nekaj smo se upirale, ampak so nas kar hitro prepričale, da to ne bo nič takega. Nobena pa ni povedala, zakaj moramo to napisati. Ker sem bila vedno ubogljiva deklica, sem opravila nalogo. Na hitro sem se ozrla po jedilnici, da bi videla, katerega od naših fantov tisti dan ni v šoli. Ker je manjkal Rok, sem na kratko napisala: Zaljubljena sem v Roka. Na dogodek sem že pozabila, ko so se čez nekaj dni iste punce pojavile na vratih. Smejale so se na ves glas in v rokah držale šolsko glasilo. Lahko si zamislite, kako močno sem si takrat želela udreti v zemljo. Norčevale pa se niso samo one, ampak vsi po vrsti.
Marjana Blažič Hočevar, generacija 1986-1994
(Spomine uredila Melita Bevc Novak)
Related Images:
06/03/2016
Na OŠ Otočec sem se zaposlila leta 1982 kot kuharica. Na šoli je tedaj obstajala zelo skromna kuhinja, in sicer v kleti. V kuhinji sta bila le štedilnik in pomivalno korito, tudi posoda je bila bolj skromna. Tedaj je bilo na šoli približno 250 učencev, in sicer v dveh izmenah: 125 dopoldne in 125 popoldne. Zjutraj je bilo treba pripraviti malico ob pol desetih, za popoldanske učence pa ob pol treh. Vso posodo je bilo treba pomiti na roke, kar mi je vzelo zelo veliko časa. Ker za tolikšno število učencev v tako majhni kuhinji ni bilo mogoče pripravljati kosil, so imeli učenci v šoli le malico. Kosil je bilo le osemnajst za učitelje. Malica za učence je bila bolj skromna, kot je danes, saj ni bilo na voljo toliko različne hrane, kolikor jo je danes. Učenci so navadno malicali žemljico, kruh, salamo, pašteto, margarino, marmelado, izjemoma evrokrem, pili pa so mleko, čaj ali belo kavo. Včasih sem skuhala tudi enolončnico. Malice so bile iz tedna v teden enake. V kuhinji sem imela na voljo samo dva navadna lonca. Mleko se je kuhalo dvakrat na teden in se je vedno zapalilo.
Dragica Novak
(Spomine uredila Melita Bevc Novak)
Related Images:
06/03/2016
Hja, petdeset in več let je, kar sem hodil še v tisto “tastaro šempetrsko šulo” – zdaj je menda picerija, kjer je bil včasih osmi razred, pred leti pa sem čokolado kupil v nekdanjem četrtem razredu. In pomislil, kako je praktično in varnosti primerno, da je tista soba čisto v pritličju. Saj ne vem, s čim sem si to zaslužil – a sem gotovo si! – da me je Potočarjeva »tršica« s pošteno zastavljenim metrom lovila po klopeh, na koncu sem pa skozi okno skočil na varno med koprive … ja ja, lepi spomini so to. Pa občasno smo se šli fantje folkloro in si s pestmi zobe preverjali, če so še mlečni … a je to še v modi, ne da bi zatem odvetniki okoli ravnatelja skakali, starši pa s policijo iskali pravico in hudodelca še napol v plenicah? Fantje, dajte no, tu pa tam je treba že navsezgodaj dokazati, da se boste v dedce kot se šika razvili, ne pa v mevže, ki so samo pred telefoni in računalniki korajžni, da jim kri in slina po ekranih špricata. Aja, pa Blajevo Tejo sem imel rad vse tja do petega razreda (ko se je preselila v Novo mesto in je bila to moja prva srčna bolečina), v osmemu razredu pa Tončko – Toni smo jo klicali -, ja ja, fantje in dekleta, držite se te lepe tradicije mladih in nesrečnih ljubezni, čeprav upam, da so se pa tukaj navade kaj malega le spremenile. V mojih časih je punčka to sladko čustvo lahko začutila edino po tem, da jo je fantek tepel bolj kot ostale lepote v razredu – saj ne hudo, no … takole, bolj za lase in kdaj pa kdaj uščipnil, ljubezen in bog pač čudna pota ubirata. Čeprav je pa res, da mi je Toni enkrat trikotnik do krvi globoko v glavo vrgla in se mi še zdaj zdi, da to ni bilo ravno iz ljubezni. Še vedno pa bolje to kot kamen, s katerim me je Muc po glavi, da imam še zdaj bolj partizanske sorte brazgotino na čelu … ja ja, lepi spomini so to. Le glejte, da se bodo tudi vam vsak dan sveži in na sveže vpisovali direkt v glave, ne pa le na diske, facebooke in … kaj vse je v teh časih moderno? Ajde, uživajte! V živo! In lep pozdrav.
Zvone Šeruga
(Spomine uredila Melita Bevc Novak)
Related Images:
06/03/2016
Ko pomislim na zadnja šolska leta, je ena od stvari, ki mi takoj pade na pamet, moj mobilni telefon, ki sem ga v OŠ Otočec nosil spravljenega v torbi ali pa v žepu. To je bil telefon znamke Philips, (nič kaj fantovske!) zlate barve, brez fotoaparata, brez dostopa do interneta, v svojem zadnjem letu pa zaradi začetnih starostnih tegob zanesljiv ravno toliko kot aprilsko vreme. Kljub temu mi moja varčnost in preudarnost nista dovolili, da bi starše zaprosil za kakšno novejšo napravico. Kot kaže, pa je to na zadnji šolski dan oz. valeti uredila višja sila, naključje ali pa preprosto pozabljivost. Po uradnem programu smo, kot se spodobi, bili namenjeni na »after party«, pred tem pa se je bilo treba še preobleči v udobnejša oblačila. Hitro sem odšel proti šolskemu WC-ju, ko je med menjavo hlač najprej nekaj zaropotalo, nato pa močno pljusknilo. Globoko sem zavzdihnil, zaprl oči, in ko sem jih ponovno odprl, sem ga zagledal. Moj mobitel! V WC školjki! Nagonsko sem ga potegnil ven, vendar »pacientu« ni bilo več pomoči in je mirno preminil. Žalost ni trajala dolgo, saj me je kmalu pričakala Nokia (bolj fantovske!) srebrne barve, s fotoaparatom in dostopom do interneta. Tako se je moja »mini tehnološko-mobitelska« revolucija pričela zahvaljujoč šolski WC školjki, v sredini junija 2007.
Tilen Šerbec Turk (9. a, generacija 2006/07)
(Spomine uredila Melita Bevc Novak)
Related Images:
06/03/2016
Spominjam se, kako smo v osmem razredu na OŠ Otočec urejali gozdno učno pot. To je potekalo tako, da smo imeli cel dan naravoslovni dan. S sošolci, starši in učitelji smo se odpravili v gozd in začeli sekati grmovje in popisovati drevesa ter izdelovati gozdno pot.
Med aktivnostjo smo si pripovedovali razne šale.
Po gozdni učni poti se tudi sedaj po nekaj letih zapeljem z gorskim kolesom in se z veseljem spominjam šolskih dni.
Domen Novak
(Spomne uredila Melita Bevc Novak)
Related Images:
