Sem Slavka, stara šestinšestedest let. Osnovno šolo Otočec sem obiskovala okoli leta 1960. Takrat je pouk potekal še v današnji stavbi Trgovine Perko. Pot v šolo je bila kolovozna. Vsak dan smo jo prehodili peš. Ker sem stanovala v Zagradu, smo ubrali pot mimo gradu, nato pa ob gozdu do šole. Vsak kamen na poti sem poznala in za vsak korak sem vedela, kam položiti nogo.
V nižjih razredih je bil pouk od 13. do 17. ure, v višjih pa od 8. do 13. ure. V našem razredu je bilo približno dvajset učencev. Najbolj so mi v spominu ostale šolske klopi, ki so bile sestavljene iz klopice in ploskve za pisanje, v kateri je bila na strani majhna luknja. Vanjo smo postavili črnilnik, saj smo morali pisala namakati v črnilo.
Pozimi smo se greli s pomočjo velike peči na drva. Ker smo v šolo prihajali peš, smo bili v mrzlih dneh pošteno premraženi. Nekoč so bili moji lasje in obrvi čisto beli od mraza.
Veliko smo pisali, brali in poslušali učiteljico. Tabla je bila velika in črna. Ocene smo pridobivali s pisanjem šolskih spisov, matematičnimi nalogami in spraševanjem pred tablo. Tudi včasih se je bilo potrebno, tako kot danes, učiti doma, so pa nekateri včasih izostajali od pouka tudi zaradi kmečkih opravil. Doma so namreč potrebovali dodaten par rok. Starši se navadno niso veliko ukvarjali s šolo, saj je bilo doma precej dela.
Malice so bile bolj skromne kot danes: na primer kakšen sendvič, bela kava, čaj in namaz na kruhu. Izletov je bilo bolj malo. Po pouku smo vsak dan odšli domov, saj nismo imeli varstva v šoli. Doma so nas čakale mame, ki so skrbele za gospodinjstvo. Učitelji, ki so mi ostali v spominu, so Anton Lapanje, Elza Dobovšek in Francka Murgelj. Tako kot danes so bili tudi včasih nekateri učenci pridni, drugi pa so nagajali in odgovarjali učiteljem. V višjih razredih so bili nekateri tako nemogoči, da je včasih kakšna učiteljica kar pobegnila iz razreda in se vrnila šele čez nekaj časa.
Po pripovedovanju Slavke Ščuka spomine zapisal njen vnuk Jakob Ščuka , 4. b
(Spomine uredila Hermina Videnič)
