Hja, petdeset in več let je, kar sem hodil še v tisto “tastaro šempetrsko šulo” – zdaj je menda picerija, kjer je bil včasih osmi razred, pred leti pa sem čokolado kupil v nekdanjem četrtem razredu. In pomislil, kako je praktično in varnosti primerno, da je tista soba čisto v pritličju. Saj ne vem, s čim sem si to zaslužil – a sem gotovo si! – da me je Potočarjeva »tršica« s pošteno zastavljenim metrom lovila po klopeh, na koncu sem pa skozi okno skočil na varno med koprive … ja ja, lepi spomini so to. Pa občasno smo se šli fantje folkloro in si s pestmi zobe preverjali, če so še mlečni … a je to še v modi, ne da bi zatem odvetniki okoli ravnatelja skakali, starši pa s policijo iskali pravico in hudodelca še napol v plenicah? Fantje, dajte no, tu pa tam je treba že navsezgodaj dokazati, da se boste v dedce kot se šika razvili, ne pa v mevže, ki so samo pred telefoni in računalniki korajžni, da jim kri in slina po ekranih špricata. Aja, pa Blajevo Tejo sem imel rad vse tja do petega razreda (ko se je preselila v Novo mesto in je bila to moja prva srčna bolečina), v osmemu razredu pa Tončko – Toni smo jo klicali -, ja ja, fantje in dekleta, držite se te lepe tradicije mladih in nesrečnih ljubezni, čeprav upam, da so se pa tukaj navade kaj malega le spremenile. V mojih časih je punčka to sladko čustvo lahko začutila edino po tem, da jo je fantek tepel bolj kot ostale lepote v razredu – saj ne hudo, no … takole, bolj za lase in kdaj pa kdaj uščipnil, ljubezen in bog pač čudna pota ubirata. Čeprav je pa res, da mi je Toni enkrat trikotnik do krvi globoko v glavo vrgla in se mi še zdaj zdi, da to ni bilo ravno iz ljubezni. Še vedno pa bolje to kot kamen, s katerim me je Muc po glavi, da imam še zdaj bolj partizanske sorte brazgotino na čelu … ja ja, lepi spomini so to. Le glejte, da se bodo tudi vam vsak dan sveži in na sveže vpisovali direkt v glave, ne pa le na diske, facebooke in … kaj vse je v teh časih moderno? Ajde, uživajte! V živo! In lep pozdrav.
Zvone Šeruga
(Spomine uredila Melita Bevc Novak)
