Ko pomislim na zadnja šolska leta, je ena od stvari, ki mi takoj pade na pamet, moj mobilni telefon, ki sem ga v OŠ Otočec nosil spravljenega v torbi ali pa v žepu. To je bil telefon znamke Philips, (nič kaj fantovske!) zlate barve, brez fotoaparata, brez dostopa do interneta, v svojem zadnjem letu pa zaradi začetnih starostnih tegob zanesljiv ravno toliko kot aprilsko vreme. Kljub temu mi moja varčnost in preudarnost nista dovolili, da bi starše zaprosil za kakšno novejšo napravico. Kot kaže, pa je to na zadnji šolski dan oz. valeti uredila višja sila, naključje ali pa preprosto pozabljivost. Po uradnem programu smo, kot se spodobi, bili namenjeni na »after party«, pred tem pa se je bilo treba še preobleči v udobnejša oblačila. Hitro sem odšel proti šolskemu WC-ju, ko je med menjavo hlač najprej nekaj zaropotalo, nato pa močno pljusknilo. Globoko sem zavzdihnil, zaprl oči, in ko sem jih ponovno odprl, sem ga zagledal. Moj mobitel! V WC školjki! Nagonsko sem ga potegnil ven, vendar »pacientu« ni bilo več pomoči in je mirno preminil. Žalost ni trajala dolgo, saj me je kmalu pričakala Nokia (bolj fantovske!) srebrne barve, s fotoaparatom in dostopom do interneta. Tako se je moja »mini tehnološko-mobitelska« revolucija pričela zahvaljujoč šolski WC školjki, v sredini junija 2007.
Tilen Šerbec Turk (9. a, generacija 2006/07)
(Spomine uredila Melita Bevc Novak)