06/03/2016
Hja, petdeset in več let je, kar sem hodil še v tisto “tastaro šempetrsko šulo” – zdaj je menda picerija, kjer je bil včasih osmi razred, pred leti pa sem čokolado kupil v nekdanjem četrtem razredu. In pomislil, kako je praktično in varnosti primerno, da je tista soba čisto v pritličju. Saj ne vem, s čim sem si to zaslužil – a sem gotovo si! – da me je Potočarjeva »tršica« s pošteno zastavljenim metrom lovila po klopeh, na koncu sem pa skozi okno skočil na varno med koprive … ja ja, lepi spomini so to. Pa občasno smo se šli fantje folkloro in si s pestmi zobe preverjali, če so še mlečni … a je to še v modi, ne da bi zatem odvetniki okoli ravnatelja skakali, starši pa s policijo iskali pravico in hudodelca še napol v plenicah? Fantje, dajte no, tu pa tam je treba že navsezgodaj dokazati, da se boste v dedce kot se šika razvili, ne pa v mevže, ki so samo pred telefoni in računalniki korajžni, da jim kri in slina po ekranih špricata. Aja, pa Blajevo Tejo sem imel rad vse tja do petega razreda (ko se je preselila v Novo mesto in je bila to moja prva srčna bolečina), v osmemu razredu pa Tončko – Toni smo jo klicali -, ja ja, fantje in dekleta, držite se te lepe tradicije mladih in nesrečnih ljubezni, čeprav upam, da so se pa tukaj navade kaj malega le spremenile. V mojih časih je punčka to sladko čustvo lahko začutila edino po tem, da jo je fantek tepel bolj kot ostale lepote v razredu – saj ne hudo, no … takole, bolj za lase in kdaj pa kdaj uščipnil, ljubezen in bog pač čudna pota ubirata. Čeprav je pa res, da mi je Toni enkrat trikotnik do krvi globoko v glavo vrgla in se mi še zdaj zdi, da to ni bilo ravno iz ljubezni. Še vedno pa bolje to kot kamen, s katerim me je Muc po glavi, da imam še zdaj bolj partizanske sorte brazgotino na čelu … ja ja, lepi spomini so to. Le glejte, da se bodo tudi vam vsak dan sveži in na sveže vpisovali direkt v glave, ne pa le na diske, facebooke in … kaj vse je v teh časih moderno? Ajde, uživajte! V živo! In lep pozdrav.
Zvone Šeruga
(Spomine uredila Melita Bevc Novak)
Related Images:
06/03/2016
Ko pomislim na zadnja šolska leta, je ena od stvari, ki mi takoj pade na pamet, moj mobilni telefon, ki sem ga v OŠ Otočec nosil spravljenega v torbi ali pa v žepu. To je bil telefon znamke Philips, (nič kaj fantovske!) zlate barve, brez fotoaparata, brez dostopa do interneta, v svojem zadnjem letu pa zaradi začetnih starostnih tegob zanesljiv ravno toliko kot aprilsko vreme. Kljub temu mi moja varčnost in preudarnost nista dovolili, da bi starše zaprosil za kakšno novejšo napravico. Kot kaže, pa je to na zadnji šolski dan oz. valeti uredila višja sila, naključje ali pa preprosto pozabljivost. Po uradnem programu smo, kot se spodobi, bili namenjeni na »after party«, pred tem pa se je bilo treba še preobleči v udobnejša oblačila. Hitro sem odšel proti šolskemu WC-ju, ko je med menjavo hlač najprej nekaj zaropotalo, nato pa močno pljusknilo. Globoko sem zavzdihnil, zaprl oči, in ko sem jih ponovno odprl, sem ga zagledal. Moj mobitel! V WC školjki! Nagonsko sem ga potegnil ven, vendar »pacientu« ni bilo več pomoči in je mirno preminil. Žalost ni trajala dolgo, saj me je kmalu pričakala Nokia (bolj fantovske!) srebrne barve, s fotoaparatom in dostopom do interneta. Tako se je moja »mini tehnološko-mobitelska« revolucija pričela zahvaljujoč šolski WC školjki, v sredini junija 2007.
Tilen Šerbec Turk (9. a, generacija 2006/07)
(Spomine uredila Melita Bevc Novak)
Related Images:
06/03/2016
Spominjam se, kako smo v osmem razredu na OŠ Otočec urejali gozdno učno pot. To je potekalo tako, da smo imeli cel dan naravoslovni dan. S sošolci, starši in učitelji smo se odpravili v gozd in začeli sekati grmovje in popisovati drevesa ter izdelovati gozdno pot.
Med aktivnostjo smo si pripovedovali razne šale.
Po gozdni učni poti se tudi sedaj po nekaj letih zapeljem z gorskim kolesom in se z veseljem spominjam šolskih dni.
Domen Novak
(Spomne uredila Melita Bevc Novak)
Related Images:
02/03/2016
Obveščamo vas, da bo zbiralna akcija potekala od srede, 9. marca 2016, do petka, 11. marca 2016.
Izrabljene tonerje in kartuše prinesite/pripeljite v vrečah, kjer naj bo označen razred in število kosov.
Material bomo zbirali od srede do petka med 7.15 in 8.15 pred šolsko garažo.
Veliko uspeha pri ponovnem zbiranju EKO točk.
Bernarda Vrtačič Turk
Related Images:
01/03/2016
Spomini na moj prvi šolski dan so že nekoliko megleni. Morda tudi zato, ker se iz tega ni delalo posebnega dogodka. Enostavno, ko si bil dovolj star, je bilo potrebno iti v prvi razred in pika.
Glede odhoda v prvi razred sem imel mešane občutke. Mislim, da se nihče od nas otrok ni prav veselil šole, ker smo se otroci na vasi zelo radi igrali in vsak dan odkrivali kaj novega. Več kot to nismo potrebovali.
Vstopa v šolo sem se veselil le toliko (predvsem nove torbe, zvezkov, knjig, puščice z novimi barvicami in svinčnikom, …) in samo do trenutka, ko je bilo potrebno zares iti. Spomnim se meglenega jutra, v katerem mi postreženi zajtrk – bela kava s kruhom – ni teknil tako kot ponavadi. Nekaj malega sem pojedel, se oblekel v najboljše hlače in srajco ter obul čisto nove teniske, hranjene ravno za to priložnost. Del obvezne opreme je bila tudi rumena rutka.
V šolo me je spremljala mama. Prijela me je za roko in v šolo sva se odpravila peš. Bolj ko sva se bližala šoli, bolj so bili moji koraki počasni in negotovi. Tak je bil tudi vstop v šolo. Razred je bil topel in svetel (tudi megla zunaj je izginila in naredil se je lep sončen dan) z ilustrirano abecedo, zemljevidi in veliko zeleno tablo. Vse je bilo novo in vse je dišalo po novem. Usedel sem se v zadnjo klop (ne spomnim se, kdo je sedel poleg mene) z namenom ostati čim bližje mami. Starši bodočih šolarjev so stali zadaj. Mislim, da nas je bilo 24 novih šolarjev. Večina smo se poznali že iz male šole.
Ob določeni uri je v razred vstopila naša bodoča učiteljica (takrat tovarišica) Lapajne. Spomnim se, da smo ob njenem prihodu vstali (ne vem, če sami od sebe ali po navodilu). Nagovorila je tako starše kot nas, bodoče šolarje, in podala osnovne informacije glede predmetnika in poteka pouka v prvem razredu. Tovarišica Lapajne se mi je zdela prijetna in topla starejša gospa, kar se je nadalje skozi šolsko leto tudi izkazalo. Če se spomnim prav, je bila na koncu še pogostitev (vsak učenec je dobil skodelico čaja in pomarančo). Vse skupaj je trajalo le kakšno uro. No, že naslednji dan je šlo vse veliko bolj zares. Brez mame. Otroci iz vasi smo se zjutraj zbrali sredi vasi in večji so »gnali« nas, mlajše, v šolo.
Sicer pa sem imel šolo rad. Šolo nisem nikoli jemal kot nujno zlo, temveč je bilo zavedanje njenega pomena in doprinos življenju vedno močnejši od obveznosti, ki jih šola prinaša. Nikoli nisem tudi čutil, da šola povzroča stres in obremenjuje, kot je danes večkrat slišati.
Kot sem že omenil, spomini na moj prvi šolski dan bledijo, so pa še kako živi spomini na prvi šolski dan mojih otrok, ki sta že prestopila prag Osnovne šole Otočec – prag, ki sem ga kot prva generacija prvošolcev pred tridesetimi leti prestopil tudi sam.
Igor Pelko
Related Images:
