16/02/2016
Zjutraj nas je učitelj zbudil. Preoblekli smo se in počakali na zajtrk. Ko smo pojedli zajtrk, smo se preoblekli za smučanje. Vzeli smo čelado, rokavice in smučarske čevlje. Odpeljali smo se do sedežnice. Tam smo smučali vse do malice. Po malici smo se smučali še malo. Nato smo odšli na kosilo, kjer smo jedli krompir in zrezek. Po kosilu smo se še štirikrat spustili po dolini. Nato smo se odpeljali do doma, kjer smo imeli še pol ure prostega časa. Nato smo imeli pouk. Po pouku smo imeli večerjo. Po večerji smo imeli čas za tuširanje in druge stvari. Pozneje smo imeli predavanje o prvi pomoči. Tudi sami smo poskusili povijati ranjence in oskrbeti rane poškodovancem. Nato smo odšli spat.
Zapisal Jakob Selak
Related Images:
16/02/2016
Zjutraj smo se z avtobusom odpeljali v šolo v naravi v Cerkno. Peljali smo se dobri dve uri in pol. Ob 11. uri smo prišli na smučišče. Obuli smo smučarske čevlje in se s sedežnico odpeljali na zgornje smučišče. Tam smo se razdelili v tri skupine. Smučali smo dobri dve uri. Po smučanju smo odšli na kosilo. Še pol ure smo smučali in se z vlečnico odpeljali do avtobusa. Tam smo se preobuli in pospravili svojo opremo. Odpeljali smo se v dom, kjer so nam v jedilnici povedali pravila, ki veljajo v domu. Razkazali so nam sobe. V omare smo si pospravili svoje stvari. Od štirih do šestih smo igrali družabne igre. Ob šestih smo imeli večerjo. Ob pol sedmih smo odšli v sobe. Ob pol osmih smo imeli predavanje o smučanju. Naučili smo se vezati vozle. Priblizno ob pol desetih smo odšli v sobe. Tam smo se stuširali in si umili zobe. Ob deseti uri smo bili v postelji in ugasnili luči.
Zapisala Ema Švirt
Related Images:
04/02/2016
Prebudili smo se v mrzlo in sončno jutro. Pogled se nam je ustavil na bližnjih zasneženih hribih, ki se kopljejo v soncu. Po jutranji telovadbi in bogatem zajtrku smo odšli na delo: ena skupina v delavnico o temeljnih postopkih oživljanja, druga skupina pa spoznavat avtomatski električni defibrilator.
ČETRTEK POPOLDNE
Z delom smo pričeli ob treh popoldne. Učenci 7. razreda smo spoznavali značilnosti gozda kot učilnice: belo omelo, razsikovali smo slepo pot, se igrali, učenci 8. razreda pa smo transportirali ponesrečenca do najbližje bolnišnice. Zvečer nas čaka zabava s plesom. Komaj čakamo …
Hermina Videnič
Related Images:
03/02/2016
Tehniški dan: Koroška hiša
Po jutranji telovadbi, ki jo je vodila učiteljica Nataša, smo se v muzej v Libeliče po zajtrku odpravili kar peš. Hodili smo približno pol ure. Tu smo si ogledali tradicionalno kmečko gospodarstvo, značilno za drugo polovico 19. stoletja do okoli leta 1970, predvsem na območju Libelič in Libeliške gore. Skozi letne čase je prikazano delo kmeta, ki je razdeljeno na pomembna delovna opravila, v zgornjem nadstropju muzeja pa lahko sledimo prikazu različnih praznikov, kot so pust, velika noč, koline, božič, priprava orodja. Videli smo lahko tudi pot žita od setve in pletve, žetve in mlačve. V Libeličah smo si ogledali tudi Kostnico. V Dom Ajda smo se vrnili ob pol enih, malo utrujeni od hoje navkreber, malo pa od „premalo spanca“.
POPOLDANSKE DELAVNICE
Na poti iz Libeličev proti Domu Ajda nas je spremljal dež, tako da smo celo popoldne preživeli v domu. Učiteljici Hermina in Nataša sta vodili delavnici. Prva delavnica je bila na temo Male sive celice in poznavanje Velike Britanije, druga pa reševanje križank o zdravi prehrani, kjer smo ponovili vsebine pri izbirnem predmetu Sodobna priprava hrane. Razdeljeni smo bili v štiri skupine. Prva skupina se je imenovala Dream Team z Ambrožem (vodja skupine je bil Jaka), druga skupina Ljubimci (vodja Ben), tretja skupina Krofki (vodja Ana) in četrta skupina Miške (vodja Neža). Po hudi, naporni, dolgi in zelo izenačeni borbi je zmagala skupina Ljubimci in si za nagrado prislužila veliko riževo čokolado. Čestitamo.
PRIHOD MATIJE
S svojim obiskom nas je v šoli v naravi danes, v sredo, razveselil še Matija Radež, ki ga je v Dom Ajda ob šestih pripeljal njegov oče.
Hermina Videnič
Related Images:
02/02/2016
Dom Ajda leži na razglednem pobočju Libeliške Gore. Blizu, le 20 kilometrov stran, se je v Vasi Podgora pri Kotljah leta 1893 rodil slovenski pisatelj Lovro Kuhar, bolj znan pod psevdonimom Prežihov Voranc. Vsi prostori v Domu Ajda nosijo imena po njegovih književnih delih. Fantje iz sedmega in osmega razreda spijo v Levem Devžeju, dekleta iz sedmega razreda spijo v Ajdovem strnišču, dekleta iz osmega razreda v Jamnici, midve z učiteljico pa v Jirsu in Bavhu.
Drugi dan se je začel z jutranjim bujenjem, umivanjem zob, postiljanjem postelje. Ob pol osmih smo bili že vsi zunaj pred domom na jutranji telovadbi, kjer nas je razgibal atlet Ambrož. Po zajtrku smo se odpravili na delo, eni na preživetje v naravi, druga skupina pa na širjenje znanja o prvi pomoči.
TOREK, DOPOLDANSKE DELAVNICE
Delali smo v dveh skupinah: zunaj, kjer smo se igrali Preživetje v naravi (kjer smo nabirali suhljad in se poučili o moči skupine) ter v domu, v učilnici, kjer smo se pogovarjali o pikih in ugrizih. Zunaj smo zakurili taborniške ognje brez pomoči vžigalic ali vžigalnika. Kako, je pa skrivnost! Po delavnicah smo odšli na kosilo, po kosilu pa smo se v prostem času preizkusili v igranju namiznega tenisa. Organizirali smo turnir, zmagovalec je postal Ben, drugo mesto je zasedel Anže, tretji pa je bil Ambrož. Eva in Jaka sta se med tem časom potila na II. OŠ v Slovenj Gradcu, kjer sta reševala teste na področnem tekmovanju iz zgodovine.
Hermina Videnič
Related Images:
01/02/2016
Ponedeljek, 1. februar 2016, prvi dan šole v naravi v Libeličah, je že skoraj za nami, čaka nas samo še večerni oziroma nočni pohod s svetilkami.
Pred kosilom smo se zbrali v skupnem prostoru oziroma v jedilnici, kjer so nas bolj podrobno seznanili s hišnim redom. Določili smo dežurne učence v jedilnici, dežurne učence po sobah in se dogovorili za enotedenske zadolžitve. Cel teden bo potekalo tudi ocenjevanje sob in vedenja nasploh. Po kosilu smo imeli organiziran prosti čas, kjer smo se nekateri odločili za igranje namiznega tenisa, nekateri za odbojko, nekateri smo metali na koš, nekateri pa smo enostavno uživali in se sproščali na sončku. Za nami je namreč zelo lep in topel dan, ki smo ga tudi preostali del popoldneva preživeli zunaj. Razdelili smo se v dve skupini (sedmi in osmi razred posebej), kjer smo izmenično delali v dveh delavnicah: v eni bolj teoretični, kjer smo spoznavali osnove teorije prve pomoči (termične poškodbe), v drugi delavnici pa smo spoznavali vsebino in uporabo torbice za prvo pomoč. Delavnice so bile prežete z raznimi spoznavnimi oziroma socialnimi igrami. Po večerji oziroma po šesti uri smo imeli še „spoznavni večer“ po sobah, ker smo morali dodobra spoznati dom v celoti. Učitelj Rajko nas bo sedaj ob sedmih zvečer odpeljal na čaroben večer z lučkami. Učenec Martin nas s svojim rogom že kliče na zborno mesto …
Nočni „zgodovinski“ pohod
Učitelj Rajko nas je danes, prvi dan našega bivanja v Domu Ajda, ob sedmi uri zvečer peljal na „nočno“ zgodovinsko uro. Nekateri s svetilkami v rokah, nekateri brez, smo se po temačni gozdni poti odpravili na nočni razgled bližnje in daljne okolice. Na vrhu hriba, od koder se nam je ves v lučkah ponudil prelep razgled nad Libeliško polje in vas, smo izvedeli, da se pravzaprav lahko za to, da so Libeliče še v Sloveniji, zahvalimo le pogumnim libeliškim kmetom.
Libeliče je majhna vasica, ki leži tik ob avstrijski meji, zaprta z ene strani z reko Dravo, na drugi jo obdaja nevidna avstrijska meja, s tretje strani pa Libeliška Gora. Libeliče se v slovenski plebiscitni zgodovini uvrščajo na najpomembnejše mesto. Učitelj Rajko nam je zelo nazorno razložil libeliško zgodbo vztrajnosti, narodne zavesti do domovine in zmage. Pogumni vaščani so se po nasilni priključitvi ozemlja k Avstriji več kot dve leti borili za vrnitev k matični domovini. Ruvali so mejnike, jih prestavljali ter prirejali shode. Ponoči so mejni kamen prestavili nad vas in potem stražili, da ga niso več prestavili nazaj. Koroški plebiscit je potekal 10. oktobra 1920 in je določil državno mejo med leta 1918 ustanovljeno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasneje Jugoslavijo) in Avstrijo po 1. svetovni vojni. Leta 1922 se je zgodil pravi čudež, ki je pomenil za Libeliče dokončno vrnitev v objem domovine.
Po poti skozi gozd proti mejnim kamnom smo se ustavili, ugasnili vse svetilke ter poskušali prisluhniti tišini. Toda za samo dvajset sekund, dlje ni šlo, je bil smeh premočan. Zaradi tega dogodka nas učitelj Rajko ni pohvalil, smo pa bili čez dan zelo pridni.
Odpravljamo se k počitku. Ta naj bi bil ob deseti uri, ko mora biti v domu tišina …
Hermina Videnič
Related Images:
