V prvi razred osnovne šole sem vstopila davnega leta 1947, kmalu po osvoboditvi, po koncu druge svetovne vojne.
Dogajanja iz nižjih razredov se ne spomnim kaj dosti. Vem, da sem imela za v šolo posebno obleko in čevlje. Srečo smo imeli, da je bila moja teta Angelca šivilja in nam je obleke sešila doma. Oče je bil čevljar in je čevlje naredil po meri za vsakega posebej. Peresnico sem imela leseno, v njej pa navadni svinčnik in pero, ki sem ga namakala v črnilo. Črnilo sem dobila v šoli. Imela sem samo en zvezek. Ko sem ga popisala, sem dobila drugega. Sešili so mi ga doma iz različnih papirjev. Tak zvezek ni bil kaj prida, hitro je razpadel.
V višjih razredih je postajal pouk vedno bolj zahteven in hkrati zanimiv. Za marsikatero stvar sem zvedela ali jo slišala prvič, saj takrat nismo imeli ne radia ne televizije. Rada sem imela slovenščino, zgodovino in prirodopis. Najtežje razumljiva se mi je zdela fizika. Ocenjevali so tudi vedenje. Spomnim se, da smo bili deležni precej vzgoje, ne samo učenja.
Če pri pouku nismo bili pridni ali nismo naredili domače naloge, smo morali klečati v kotu ali po pouku ostati še eno uro v učilnici. Kdor je bil zelo poreden in je učitelju odgovarjal, ga je učitelj z leseno palico ali metrom tepel po prstih na rokah. K sreči nisem bila nikoli tepena. Enkrat sem imela zelo grdo napisano domačo nalogo. Učitelj Anton Lapanje mi je vrgel zvezek po razredu, da so vsi listi odpadli in zleteli na vse strani. Razpadlega zvezka nisem hotela pobrati. Zato je rekel, naj grem kar domov. In sem šla. Naslednji dan ni bilo nič narobe.
Zaradi preprečevanja rahitisa smo morali otroci v povojnih letih jemati dnevne odmerke vitamina D, ki ga je bilo največ v ribjem olju. Okus ni bil nič kaj prijeten. Ribje olje smo dobili vsak na svojo žlico, za izboljšanje okusa pa eno kocko sladkorja.
Šolarji smo res občutili posledice prijateljevanja naših oblasti z velesilama. Ko smo simpatizirali z Rusi, smo malico nosili od doma, ko pa je naša oblast Rusom obrnila hrbet, smo dobivali malico v šolski »mlečni kuhinji«. Malica je bila iz živil, ki jih je pošiljala UNRRA: margarina, topljeni sir, jajca v prahu in mleko v prahu. UNRRA (United Nations Relief and Rehabilitation Administration) po slovensko pomeni Uprava združenih narodov za pomoč in obnovo. To je bila pomoč Organizacije združenih narodov povojni Jugoslaviji v obliki živil, obleke, obutve, zdravil, medicinskih potrebščin … Spomnim se, da so jajcem v prahu rekli “Trumanova jajca”, to pa zato, ker je bil takrat Harry Truman ameriški predsednik.
V nižjih razredih sem imela dobro in strogo učiteljico Marijo Lapanje. V višjih razredih me je učilo več učiteljev: Ivanka Šega, Ivan Baškovič, Marija Lapanje in Anton Lapanje, ki je bil tudi ravnatelj, takrat se je reklo šolski upravitelj. Učitelj in učiteljica Lapanje sta bila mož in žena. Njuna družina je stanovala v šoli. Učitelj Anton Lapanje je bil poseben človek – strog, dober, pameten, hudomušen in prijazen. Igral je violino in lepo pel. Še danes slišim njegovo ubrano petje in zvoke violine.
Spomnim se šolskih prireditev, proslave smo jim rekli. Jaz nisem nič kaj rada nastopala.
Imeli smo poletne in zimske počitnice. Za božič smo morali v šolo. V petem razredu smo se dogovorili, da na ta dan ne bomo prišli v šolo. In res se je zgodilo skoraj tako. Vsi, razen ene sošolke, smo ostali doma. Učitelj pa … – moral je imeti pouk samo s tisto deklico, ki je prišla v šolo.
Veliko je še spominov – spominov na črne šolske table, na ogled kino predstave, na sošolke in sošolce, na različne dogodke in učitelje, ki so nas vzgajali v duhu takratnih vrednot in časa, ki smo ga živeli.
SpričevaloZapisala Breda Vidrih
