1974. leta sem začel obiskovati prvi razred. Pred odhodom v šolo me je sestra slikala. Oblečen sem bil v rjavo bundico, kapo, hlače, škorenjčke, na rami pa sem imel veliko usnjeno torbo. Prvi dan sem se v šolo odpravil kar sam, nihče me ni spremljal. Spominjam se tudi male šole, kjer smo na podstrešju šolske stavbe imeli igralnice, tako da me je bilo včasih kar malo strah. Skozi Dolenjo vas smo v šolo hodili vsak dan peš: blato do kolen, obuti v gumijaste škornje, ki smo jih ob rateškem potoku skrili za vrbo in se preobuli v teniske ali čevlje. Ko smo se vračali iz šole, smo se pri vrbi zaustavili in si spet obuli škornje. S sošolci smo se sestajali na križišču, kjer zavije cesta na Gumberk in od koder smo potem nadaljevali pot skupaj proti šoli. V prvem razredu me je učila učiteljica Plevnikova, v drugem Pavkovičeva, v tretjem Turkova, v četrtem Teropšičeva, v petem Murgljeva, v šestem je bila razredničarka Murnova, v sedmem Cirerjeva in v osmem Gromova.

Spominjam se, da smo zbirali star papir z lesenimi samokolnicami, v katerih smo potem papir dostavljali v šolo. Če nismo bili pridni, nas je po končanem pouku ravnatelj zaklenil v razred, kjer smo se morali učiti, delati dodatne naloge, toda kaj, ko smo se znašli, skočili skozi okno in večkrat pobegnili domov. Učilnica je bila tu, kjer je bila včasih picerija. Tehnični pouk smo imeli tam, kjer je sedaj trgovina Perko. Izdelovali smo hiške iz lesa, čolničke, makete letal. Načrt nam je dal učitelj Jenko. Če smo prišli v šolo mokri in premraženi, kar se je zgodilo večkrat, smo se posedli na veliko kotno peč, ki je bila kurjena na drva in kjer smo se sušili v samem spodnjem perilu. Hlače oziroma mokra obleka je visela s peči na vse konce. Televizije tedaj še nismo imeli, sankat smo se hodili na Pungart: takoj, ko zavijete proti Dolenji vasi in pridete čez most, je bila na levi strani proga za sankače, na desni pa za smučarje. Na robu gozda smo uredili skakalnico. Kasneje smo se hodili smučat tudi na Novakov hrib v Dolenji vasi. Telovadili smo kar po razredih. Delali smo razne vaje za noge, roke in tekli na mestu. Čez nekaj časa smo imeli telovadbo tudi v kulturnem domu ali zunaj na igrišču. Tekli smo do jase na Otočcu in nazaj. Telovadbo me je učil Boris Okleščen. Kadarkoli smo kaj ušpičili, smo morali stati v kotu učilnice. Kadar smo imeli vaje za evakuacijo šole, smo skakali kar skozi okna na dvorišče šole. Kadar je deževalo, sta me prišla v šolo iskat mama ali oče. Jaz sem imel do šole še dokaj blizu, tisti iz Kotov, Grčevja in Štravberka pa so morali vstati ob pol štirih zjutraj, da so v šolo prišli pravočasno, vsi prezebli in premraženi. Sneg smo odmetavali vsi učenci. V šoli smo imeli več lopat.

Na počitnice nismo šli nikamor. Igrali smo se kavbojce, indijance, skrivali smo se in žogali. Dedek Mraz nas je ob božiču večkrat obiskal kar v razredu. Dobili smo darila: razne družabne igre, bonbone, karte, knjige. V šoli so potekali tudi sistematski in zobozdravstveni pregledi .

Če bi bil še enkrat star sedem let, bi šel še enkrat v šolo, tako je bilo lepo.

 

Spomine na šolo je obujal nekdanji učenec Marko Vene

Print this pageEmail this to someone
(Skupno 136 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost