(poustvarjanje po pesmi Lilijane Praprotnik Zupančič: Resni ljudje)
Nekoč pred davnimi časi je za devetimi gorami živel resen človek, po imenu Resni Janez. Resni Janez je živel v gradu v Resnem Dolu. Bil je kralj Resnega Dola. Imel je ženo in hčerko. Ženi je bilo ime kraljica Anabela, hčerki pa princesa Klara. Nikoli se niso smejali, vedno so bili resni.
Življenje je počasi teklo dalje in leta so minevala. Princesa Klara je zrasla v prelepo deklico. Nekega dne pa je v Resni Dol prišel princ. Princesa Klara se je takoj zaljubila vanj. Princ je prosil princeso za prenočišče, ona pa je takoj privolila. Princa je zanimalo, zakaj so vsi tako zelo resni in se nič ne smejijo, zato je vprašal princeso Klaro. Povedala mu je, da jih je pred tisočimi leti uročila čarovnica. Princesa se mu je zasmilila in ko jo je popolnoma spoznal, se je zaljubil vanjo. Naslednje jutro je princ princesi Klari priznal, da je zaljubljen vanjo. Ko jo je poljubil, se je prvič v življenju začela smejati, prav tako tudi vsi prebivalci Resnega Dola. S tem ko jo je poljubil, je izničil tisoč let star urok resnosti.
Princ in princesa sta se poročila in Resni Dol se je preimenoval v Veseli Dol. Vsi so živeli srečno do konca svojih dni.
Nastja Fakin, 3. a
