Ponedeljek, 1. februar 2016, prvi dan šole v naravi v Libeličah, je že skoraj za nami, čaka nas samo še večerni oziroma nočni pohod s svetilkami.

Pred kosilom smo se zbrali v skupnem prostoru oziroma v jedilnici, kjer so nas bolj podrobno seznanili s hišnim redom. Določili smo dežurne učence v jedilnici, dežurne učence po sobah in se dogovorili za enotedenske zadolžitve. Cel teden bo potekalo tudi ocenjevanje sob in vedenja nasploh. Po kosilu smo imeli organiziran prosti čas, kjer smo se nekateri odločili za igranje namiznega tenisa, nekateri za odbojko, nekateri smo metali na koš, nekateri pa smo enostavno uživali in se sproščali na sončku. Za nami je namreč zelo lep in topel dan, ki smo ga tudi preostali del popoldneva preživeli zunaj. Razdelili smo se v dve skupini (sedmi in osmi razred posebej), kjer smo izmenično delali v dveh delavnicah: v eni bolj teoretični, kjer smo spoznavali osnove teorije prve pomoči (termične poškodbe), v drugi delavnici pa smo spoznavali vsebino in uporabo torbice za prvo pomoč. Delavnice so bile prežete z raznimi spoznavnimi oziroma socialnimi igrami. Po večerji oziroma po šesti uri smo imeli še „spoznavni večer“ po sobah, ker smo morali dodobra spoznati dom v celoti. Učitelj Rajko nas bo sedaj ob sedmih zvečer odpeljal na čaroben večer z lučkami. Učenec Martin nas s svojim rogom že kliče na zborno mesto …

Nočni „zgodovinski“ pohod

Učitelj Rajko nas je danes, prvi dan našega bivanja v Domu Ajda, ob sedmi uri zvečer peljal na „nočno“ zgodovinsko uro. Nekateri s svetilkami v rokah, nekateri brez, smo se po temačni gozdni poti odpravili na nočni razgled bližnje in daljne okolice. Na vrhu hriba, od koder se nam je ves v lučkah ponudil prelep razgled nad Libeliško polje in vas, smo izvedeli, da se pravzaprav lahko za to, da so Libeliče še v Sloveniji, zahvalimo le pogumnim libeliškim kmetom.

Libeliče je majhna vasica, ki leži tik ob avstrijski meji, zaprta z ene strani z reko Dravo, na drugi jo obdaja nevidna avstrijska meja, s tretje strani pa Libeliška Gora. Libeliče se v slovenski plebiscitni zgodovini uvrščajo na najpomembnejše mesto. Učitelj Rajko nam je zelo nazorno razložil libeliško zgodbo vztrajnosti, narodne zavesti do domovine in zmage. Pogumni vaščani so se po nasilni priključitvi ozemlja k Avstriji več kot dve leti borili za vrnitev k matični domovini. Ruvali so mejnike, jih prestavljali ter prirejali shode. Ponoči so mejni kamen prestavili nad vas in potem stražili, da ga niso več prestavili nazaj. Koroški plebiscit je potekal 10. oktobra 1920 in je določil državno mejo med leta 1918 ustanovljeno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasneje Jugoslavijo) in Avstrijo po 1. svetovni vojni. Leta 1922 se je zgodil pravi čudež, ki je pomenil za Libeliče dokončno vrnitev v objem domovine.

Po poti skozi gozd proti mejnim kamnom smo se ustavili, ugasnili vse svetilke ter poskušali prisluhniti tišini. Toda za samo dvajset sekund, dlje ni šlo, je bil smeh premočan. Zaradi tega dogodka nas učitelj Rajko ni pohvalil, smo pa bili čez dan zelo pridni.

Odpravljamo se k počitku. Ta naj bi bil ob deseti uri, ko mora biti v domu tišina …

Hermina Videnič

 

 

 

Print this pageEmail this to someone
(Skupno 317 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost