Spomini na moj prvi šolski dan so že nekoliko megleni. Morda tudi zato, ker se iz tega ni delalo posebnega dogodka. Enostavno, ko si bil dovolj star, je bilo potrebno iti v prvi razred in pika.

Glede odhoda v prvi razred sem imel mešane občutke. Mislim, da se nihče od nas otrok ni prav veselil šole, ker smo se otroci na vasi zelo radi igrali in vsak dan odkrivali kaj novega. Več kot to nismo potrebovali.

Vstopa v šolo sem se veselil le toliko (predvsem nove torbe, zvezkov, knjig, puščice z novimi barvicami in svinčnikom, …) in samo do trenutka, ko je bilo potrebno zares iti. Spomnim se meglenega jutra, v katerem mi postreženi zajtrk – bela kava s kruhom – ni teknil tako kot ponavadi. Nekaj malega sem pojedel, se oblekel v najboljše hlače in srajco ter obul čisto nove teniske, hranjene ravno za to priložnost. Del obvezne opreme je bila tudi rumena rutka.

V šolo me je spremljala mama. Prijela me je za roko in v šolo sva se odpravila peš. Bolj ko sva se bližala šoli, bolj so bili moji koraki počasni in negotovi. Tak je bil tudi vstop v šolo. Razred je bil topel in svetel (tudi megla zunaj je izginila in naredil se je lep sončen dan) z ilustrirano abecedo, zemljevidi in veliko zeleno tablo. Vse je bilo novo in vse je dišalo po novem. Usedel sem se v zadnjo klop (ne spomnim se, kdo je sedel poleg mene) z namenom ostati čim bližje mami. Starši bodočih šolarjev so stali zadaj. Mislim, da nas je bilo 24 novih šolarjev. Večina smo se poznali že iz male šole.

Ob določeni uri je v razred vstopila naša bodoča učiteljica (takrat tovarišica) Lapajne. Spomnim se, da smo ob njenem prihodu vstali (ne vem, če sami od sebe ali po navodilu). Nagovorila je tako starše kot nas, bodoče šolarje, in podala osnovne informacije glede predmetnika in poteka pouka v prvem razredu. Tovarišica Lapajne se mi je zdela prijetna in topla starejša gospa, kar se je nadalje skozi šolsko leto tudi izkazalo. Če se spomnim prav, je bila na koncu še pogostitev (vsak učenec je dobil skodelico čaja in pomarančo). Vse skupaj je trajalo le kakšno uro. No, že naslednji dan je šlo vse veliko bolj zares. Brez mame. Otroci iz vasi smo se zjutraj zbrali sredi vasi in večji so »gnali« nas, mlajše, v šolo.

Sicer pa sem imel šolo rad. Šolo nisem nikoli jemal kot nujno zlo, temveč je bilo zavedanje njenega pomena in doprinos življenju vedno močnejši od obveznosti, ki jih šola prinaša. Nikoli nisem tudi čutil, da šola povzroča stres in obremenjuje, kot je danes večkrat slišati.

Kot sem že omenil, spomini na moj prvi šolski dan bledijo, so pa še kako živi spomini na prvi šolski dan mojih otrok, ki sta že prestopila prag Osnovne šole Otočec – prag, ki sem ga kot prva generacija prvošolcev pred tridesetimi leti prestopil tudi sam.

Igor Pelko

Print this pageEmail this to someone
(Skupno 554 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost