Ko sem se vpisal v osnovno šolo, sem bil na začetku zelo navdušen. Našel sem si nove prijatelje in počeli smo vse vrste vragolij. Večkrat smo bili tudi opomnjeni. Iz prvih dveh razredov se ne spomnim prav veliko. Spomnim se, da smo se v petem razredu zelo radi norčevali drug iz drugega glede zaljubljenosti. Če ti je nekdo dal svojo torbo na tvojo, je pomenilo, da je bil vate zaljubljen. Tudi v šolo v naravi smo šli, in sicer na Roglo. Tam smo bili pet dni. Iz šole v naravi so mi v spominu najbolj ostali jokavi obrazi sošolcev, ki so pogrešali svoje mamice.

Jože Švirt

 

Če sem iskrena, se prvega razreda ne spomnim dobro. Večino časa smo se igrali, večkrat pa bili opomnjeni, ker nismo dvigovali rok. V tretjem razredu smo prvič odšli v šolo v naravi (Fara), kjer smo se učili o orientaciji in spoznali podjetje Costella. Vmes smo imeli kar nekaj težav, a smo jih skupno z našim razrednikom in razredničarko uspešno prebrodili. V deveti razred smo spet z veseljem vkorakali v šolo, saj smo vedeli, da bo šolsko leto krajše za kar štirinajst dni. Uspešno smo organizirali srečelov in božično rajanje. Upam, da bomo vsaj toliko kot pri srečelovu uspešni tudi pri organizaciji valete.

Leja Tratar

 

 

Mojih let tukaj na osnovni šoli se spomnim samo bežno. Dobili smo tudi nove sošolke, zapustila nas je ena sošolka in en sošolec, ki so odšli na drugo šolo. Deveti razred mineva počasi. Ob začetku leta smo izvedeli, katere tri predmete bomo pisali na nacionalnem preverjanju znanja. Učitelji nas pri teh predmetih že celo leto pripravljajo na ocenjevanje in so pri tem zelo potrpežljivi. Uspešno smo izvedli tudi novoletni srečelov in novoletno rajanje. V devetih letih smo doživeli veliko dobrih, pa tudi nekaj slabih stvari. Mislim, da bomo to šolo zapustili dobre volje.

Matic Blatnik

 

Ko sem prišel v prvi razred Osnovne šole Otočec, se mi je zdela šola prečudovita. S sošolci smo se dobro razumeli, ko pa se je začel pouk, sem te besede vzel nazaj. V prvem razredu se najbolj spomnim, ko so me zaprli v kartonsko škatlo in mi zlomili tako imenovane naočnike. V drugem razredu smo se samo igrali in že so se med nami stkale prve ljubezenske vezi. V tretjem razredu smo obiskali šolo v naravi v Kostelu. Med sošolci smo se zbadali s slavno hrvaško frazo »Ko se tuče, taj se voli.« Najbolj smo bili veseli, ko je kuharica za nas, najbolj lačne, dala dodatno malico. Od veselja smo si oblizovali prste. Tedaj so se mi v spomin vtisnili jokavi obrazi naših sošolcev. V sedmem razredu smo spet odšli v šolo v naravi. To je bila najboljša šola v naravi, ker smo jedli pringlese in se boksali z znanim boksarjem Dejanom Zavcem. V devetem razredu smo se spoprijateljili z učitelji (no, ja, razen z nekaterimi) in drugimi učenci. V zadnje leto smo vstopili bolj veselo, saj se zavedamo, da je to zadnje leto in da so počitnice že štirinajst dni prej.

Miklavž Janez Pavlin

 

Leto 2007 sem s štirinajstimi prijatelji prvič prestopil prag OŠ Otočec. Prvih treh let se ne spomnim najbolje. Na začetku sem bil nad šolo zelo navdušen, saj sem mislil, da bo tudi preostalih šest let tako zanimivo. Najbolj se spomnim sedmega razreda in šole v naravi, ko smo čas preživljali s pretihotapljenimi telefoni, z igro »resnica ali izziv« ter s sestavljanjem igre za tekmovanje med sobami. Nekateri so resnico ali izziv vzeli zelo resno. Sedmi razred smo vsi zaključili uspešno in odšli na zaslužen dopust. Po dobrih dveh mesecih smo se spet srečali, tokrat v osmem razredu: isti ljudje, ista šola, isti razrednik. V osmem razredu še nismo bili tako povezani in smo se družili fantje – dekleta posebej. Šele proti koncu smo se malo bolje povezali in se začeli razumeti. Septembra 2015 smo skupaj vstopili v deveti, zadnji razred osnovne šole. Kmalu po prvem dnevu smo izvedeli za tretji predmet iz NPZ in s tem so se priprave intenzivno začele. Začeli smo se tudi pripravljati na novoletni srečelov, ki smo ga na koncu uspešno spravili pod streho. Februarja smo začeli s pripravo na zaključno valeto. Čeprav bo naše zadnje leto zelo hitro mimo, v njem uživam, kolikor se le da.

Tim Rangus

 

 

Prvega septembra 2007 sem se prvič srečal s štirinajstimi novimi sošolci. Najbolj se spomnim prvega dne, ko smo jedli torto in dobili Švigazajčke. Takrat sta imela Miki in Tim dolge lase. V prvem in drugem razredu je bila razredničarka Irena Gorenc Pernek. Bila je prijazna in velikokrat nam je pomagala. V prvih treh razredih smo se kar dobro razumeli. V tretjem razredu smo zamenjali razredničarko. Takrat smo šli v šolo v naravi, in sicer v Faro pri Kostelu. V četrtem razredu smo začeli z angleščino. V petem razredu smo spet odšli v šolo v naravi, in sicer na Roglo. Imeli smo se zelo lepo, saj smo smučali. Najtežji odnosi so se odvijali v šestem in sedmem razredu. Takrat se nismo dobro razumeli, predvsem kar se tiče odnosov med dekleti in fanti. V sedmem razredu smo šli v šolo v naravi na Ptuj. Tam smo se naučili o prvi pomoči ter bližje spoznali Ptuj in kurente. V osmem razredu so se odnosi izboljšali. Vsi smo postali prijatelji. Najboljši razred je sedaj deveti, saj imamo valeto, srečelov in predajo ključa. Postali smo prijatelji in si med seboj pomagamo.

Žan Pavkovič

Print this pageEmail this to someone
(Skupno 182 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost