Detektivske zgodbe učencev 6. razreda

Živa, Jan in Boštjan hodijo v šolo v Novi Gorici. Živijo v vasi, ki je od šole oddaljena tri kilometre, zato se v šolo vozijo z avtobusom. Živa in Jan sta sošolca v 6. a razredu, Boštjan pa hodi že v 8. razred in se obnaša, kot da je najpametnejši na svetu. Živa in Jan sta  v avtobusu sedla čisto spredaj, samo da ga nista slišala.

Ko jih je avtobus pripeljal na šolsko postajo, sta opazila, da se na šoli dogaja nekaj nenavadnega. Na šolskem dvorišču je bilo  ogromno učencev, pa tudi učitelji so stali pred vrati šole in učencev niso spustili noter. Živa in Jan sta stekla k sošolcem. Rok je rekel, da so ponoči oropali šolo. Maja je govorila, da je v šoli gorelo. Vesna je trdila, da so v šolo vdrli huligani. Klara, Sara in Darja so pripovedovale, da so prišli vesoljci. Miha, Jon in Vlado pa so zatrjevali, da je nekdo v telovadnici poškodoval vsa telovadna orodja. Živa in Jan pa sta menila, da nihče ne ve, kaj se v resnici dogaja. V ozadju sta slišala Boštjana, kako se hvali, da on že ve, kaj se je zgodilo, vendar jim ne pove, ker je to skrivnost in bi bil nekdo kaznovan,   če on kaj izda.

Kmalu je pred učence stopil ravnatelj in poskušal utišati množico. Ukazal je, naj gredo po razredih in v tišini počakajo na učitelje. Kmalu so vsi v svojih razredih čakali učitelja, da jim razloži, kaj se je zgodilo. Vsi so ugibali, kaj se dogaja. Učitelj je zamudil celih pet minut, ko so utihnili, jim je razložil, da je nekdo ponoči iz šolskega laboratorija odnesel tri bele miši in njihovo  kletko. Razbil je mikroskop in steklene epruvete. V šolo je prišel skozi vrata, ki vodijo v kuhinjo  in odšel v kemijsko učilnico. Ravnatelj je poklical policijo, ki že prihaja. Učitelj jim je ukazal, naj na mizo pripravijo šolske potrebščine, ker naj bi nadaljevali s poukom.

Iznenada je Klara kriknila, da so prišli policisti. Vsi so stekli k oknu in stegovali vratove, da bi jih opazovali. Prišla sta policist in policistka, ravnatelj ju je odpeljal v šolo in izginili so jim izpred oči. Učitelj je zaploskal z rokami in jih posedel nazaj na šolske stole. Komaj so se malo umirili, že jih je zmotil zvok iz šolskega zvočnika. Ravnatelj jih je pozval, naj v zbornico pridejo učenci, ki karkoli vejo o dogodku. Vsi so se spogledovali in čakali, ali bo kdo vstal. Vsi so sedeli in molčali. Kmalu je ravnatelj po zvočniku sporočil, da se danes učenci zaradi izrednih razmer ne bodo selili iz razreda v razred, ampak bodi učitelji prišli k njim. Po zvonjenju je učitelj zapustil učilnico. Živa in Jan pa sta stekla k vratom in pokukala k zbornici.

Zbornico je ravno zapuščal Boštjan, ki je bil čisto rdeč v obraz. Kar privoščljivo sta se mu nasmejala, saj sta vedela, da jo je skupil zaradi svojega hvalisanja.  Ko so se vračali iz šole, je bilo na avtobusu nenavadno vzdušje. Živa je Jana opozorila na Mirana iz 9. b razreda, ki je sam sedel na sedežu in bil čisto bled v obraz, njegova sošolka Valentina pa je vsem razlagala, kako je vesela, da je nekdo rešil uboge miške in bi najraje poljubila rešitelja. Živa je opazila, da je Miran postal čisto rdeč v obraz. Drugi dan so  v šoli govorili, da so policisti odpeljali Aleša iz 3. a razreda. Vsi so ga obtožili, da je  krivec za krajo. Vendar jim Polona iz sosednjega razreda  ni verjela in je bila prepričana, da je Aleš nedolžen. Odločila se je, da bo ona postala detektivka in vsem dokazala, da Aleš ni čisto nič kriv. Živa in Jan sta pristopila k njej in ji ponudila pomoč, a Polona ju je zavrnila, saj je menila, da v resnici ne želita najti krivca.

Polona je začela razmišljati, kdo bi imel korist od tega, da so izginile miši. V mislih je obtožila Valentino, saj je bila zelo vesela, da so miši rešene. A ugotovila je, da Valentina ni dovolj pametna, da bi storila zločin. Odločila se je, da bo preiskala torbe vseh devetošolcev. Med malico se je odpravila v garderobo in začela brskati po torbah. Prav hitro pa se je v garderobo odpravil tudi Miran. Še preden jo je lahko opazil, sta jo Živa in Jan opozorila, da prihaja. Skupaj so še v pravem času pobegnili iz garderobe. Odpravili so se v jedilnico, kjer so se pričeli pogovarjati in prav hitro so ugotovili, da se Miran v zadnjem času obnaša prav čudno. Vsem trem se je posvetil motiv za krajo mišk. Miran poskuša očarati Valentino. Potrebovali so samo še dokaze, zato so se odpravili v garderobo in preverili Miranove čevlje. V gumi podplata so našli zapičeno steklo od epruvete. Imeli so storilca!

Vsi trije so stekli do ravnatelja in mu poročali o odkritju. Ravnatelj je poklical Mirana, ki je nekaj časa zanikal, nato pa le priznal. Miran je moral za kazen ves teden pometati šolsko dvorišče in moral se je javno opravičiti malemu Alešu. Valentina se je zaljubila v Mirana, ker je videla, kaj je bil pripravljen storiti zanjo. Polona, Živa in Jan pa so postali najboljši prijatelji in detektivi.

Mitja Novak, 6. a

O, živjo, jaz sem Iza in hodim v 6. razred Osnovne šole Otočec. Prejšnji teden se je na naši šoli zgodila precejšnja drama ali drugače rečeno zločin. No, takole je bilo …

Bil je prekrasen šolski  dan, saj je bil že marec, to se pravi pomlad in je bilo že precej vroče. Ko me je mami pripeljala v šolo, sem pred njo zagledala patruljo policiskih avtomobilov. Ustrašila sem se in odhitela proti šoli. Še prej pa sem napisala sporočilo sošolki Neji, saj je zbolela za gripo in ostala doma. V šoli so mi sošolke povedale, da je izginila učenka tretjega razreda brez razloga in sledu. Začudila sem se, a še preden sem mogla kaj spregovoriti, je v naš razred pridivjala ravnateljica vsa razburjena. Opozorila nas je, da naj pazimo in ne zabredemo brezglavo v težave. Po razgovoru z nami je poklicala še našega učitelja na stran, češ da mu mora nekaj povedati. Slišala sem, kako sta se pogovarjala o izginuli učenki. Za trenutek sem nehala pisati in se vprašala, ali me čaka nov primer? A po nekaj sekundah sem sklenila, da še ni tako hudo, da bi se morala uključiti v preiskavo. To je bila najslabša odločitev, kar sem jih kdaj koli sprejela.

Kasneje so po šolskem radiu sporočili, da je sklican sestanek parlamenta in naj se takoj zglasimo v pisarni šolske pedegoginje. Predstavila nam je dva zelo izkušena detektiva Lukasa in Pavla, ki bosta preiskovala primer izginule učenke. Po sestanku sem se odpravila domov, saj je bila to že šesta šolska ura. Med potjo domov sem poklicala Nejo in ji razburjena opisala grozljivko, ki se godi v šoli, ona pa mi je zagotovila,  da se nam naslednji dan že pridruži v šoli. Po šoli me je čakala še ura flavte v glasbeni šoli. Priznam, da nisem bila zbrana za nič, saj sem razmišljala le o tem, kako  bi rešila zapleten primer.

Ko sem naslednji dan prišla v šolo, so mi naproti pritekle sošolke in povedale, da je izginilo še pet učencev in da je med njimi tudi Neja. To se mi je zdelo sila čudno, saj naj bi Neja danes komaj prišla v šolo. Takrat sem se odločila, da se bom sedaj jaz vmešala v primer. Po pouku sem se odpravila domov, kjer sem začela zbirati podatke o izginulih učencih. Naslednji dan sem v šoli začela iskati  sledi. Na kraju, kjer so Nejo zadnjič videli, sem našla košček blaga, za katerega sem bila prepričana, da pripada vreči iz blaga. Zato sem sklenila, da je to prva sled.

Po kosilu sem nameravala domov, nakar sem videla Lukasa in Pavla obnašati se zelo nenavadno. Izginila sta v garderobo. Pred garderobo je Pavlu nekaj padlo iz žepa, kar je pritegnilo mojo pozornost. Stekla sem pobrat listič in odhitela domov. Doma sem si papir podrobno ogledala in onemela. Na lističu so bila napisana imena več otrok, tudi tistih, ki so izginili. Najbolj sem se ustrašila, ko sem na seznamu zagledala napisano tudi svoje ime. Ob pogledu na začetnice imen me je spreletela nora kombinacija črk. Ko sem vse začetnice dala skupaj, sem dobila ime NEONSKI DIAMANT. Takrat me je prešinilo, da so to diamanti gospe ravnateljice. Učence sta ugrabljala, da bi ravnateljici zmešala glavo in jo nato okradla. To je bilo to. Primer je bil rešen, le še načrt sem potrebovala, kako najti ugrabljene učence. Nisem dolgo razmišljala in že se mi je posvetilo.

Naslednji dan sem vse skupaj povedala ravnateljici, ki je takoj poklicala policijo. Takoj so areterali Lukasa in Pavla, ki sta jim še prej pokazala kam sta skrila ugrabljene učence.

Konec dober, vse dobro. Ugrabitelja in roparja za zapahi, učenci spet svobodni in mi smo nazaj dobili svojo sošolko Nejo.

No, to je bila moja prva detektivska izkušnja. Imate zame kakšen nov primer? Veste, kje me najdete …

Iza Zupančič, 6. a

Navaden dan v šoli. Ponedeljek angleščina in še pet minut, pa bo konec. Zazvonilo je. S sošolci smo se rekordno hitro spravili iz razreda. Vedeli smo, da sledi računalniški krožek. »Jaaaaa!« se zadere Žiga po hodniku. Do nas je prišla ravnateljica in povedala:  »Učenci, žal danes krožek odpade. Učitelj računalništva je izginil.« In je odšla. Mi, učenci 6. a razreda, smo še strmeli za njo. Ko je že izginila za vogal, smo še sami odšli na kosilo. Ta dan je minil brez posebnosti.

»Nasvidenje, ati,« sem rekel in izstopil iz avta. Šel sem mimo okna pisarne pedagoginje, ko sem zaslišal nenavadno hlipanje. Pokukal sem skozi okno in zagledal neko gospo, kako joka. Hitro sem stekel skozi vhod za prvi razred do njenih vrat. Gospa je imela dlani na očeh, skozi prste pa so ji tekle solze. Pobrskal sem po žepu za robčkom in ga res našel. Stopim do gospe, ji podal robček in kaj vidim na mizi? Bel list z velikimi rdečimi črkami UGRABLJENI UČENECI, pod naslovom pa veliko imen učencev naše šole. Robček mi pade z rok. Tako sem bil prestrašen, da sem kar zbežal. Pozneje sem ugotovil, da je bila to mama umrlega otroka.

Ves šolski dan sem bil bolj tiho. Doma sem naredil nalogo. Šel sem v sobo, kjer sem prelistal revijo. Pozno še ni bilo. Prišel sem na idejo, da bi poklical sošolca. Odločil sem se za Luka. Vtipkam številko in čakam. Nato slišim Lukov glas: »Halo, živijo Jakob. Kaj počneš?« Povem mu: »Ej, Luka, imam težavo.« »Aja? Povej,« reče Luka. »No, danes sem slišal jokati gospo, imela pa je list, kjer so bili napisani ugrabljeni učenci.« »Groza! Ja, nič, tako se zmeniva: jutri me počakaj v jedilnici. Zjutraj ob 6.45, ne zamudi. In nikomur ne povej,« je rekel in prekinil zvezo.

Luka sem čakal v jedilnici. Končno je prišel. Bil je ves zaspan s temnimi podočnjaki. Pride do mene in reče: »Dobro jutro. Bolj slabo sem spal, vendar ne skrbi. Glede ugrabitve bova vse uredila.« Potem pa se je zgodil neverjeten prizor. Luka je začel kašljati, se daviti, nato pa je kar padel po tleh. Na srečo je bila tam učiteljica angleščine. Luku je pomagala vstati, meni pa naročila, naj pokličem reševalce. Luka pa so odpeljali. Najbolj čudno pa se mi je zazdelo, ko se mi je skrivaj nasmejal in pomežiknil. Preostanek dneva sem razmišljal, kaj je mislil s tem. Pobrskal sem po torbi in našel knjigo. Na platnici je pisalo: LUKA  NAJ TI POMAGA NAJTI NAJINEGA SOVRAŽNIKA.

Ta dan pa mi je prinesel še večji šok. Ko smo končali pouk, smo šli ven. Zunaj sem na daleč opazil tam pri gozdu res veliko krtino. Da ni bila krtina, sem opazil šele, ko sem stopil do nje. Z nogo sem jo razbrcal. Notri sem našel velik nož. Krvav. Pomislil sem, da bi šel naprej v gozd. Tako sem tudi storil. V gozdu pa  zagledam veliko belih vreč. V eni vreči roke, v drugi vreči noge, v zadnji pa glave. Vzamem telefon in slikam dele teles.  Nato vzamem še robec in z njim poberem nož zaradi prstnih odtisov. Doma sem se odločil poklicati detektiva.

Sobota. Z detektivom sva se dogovorila, da primer preiščeva v šoli. Detektiv je rekel: »Poslušaj, fant. Tisti nož nama bo prav prišel. Glede prstnih odtisov pa: ni jih.« » Presneto,« sem rekel. Medtem pa nisva bila pozorna na res majhen kamere, ki so naju snemale. Detektiv me je še nekaj spraševal, ko sem se nečesa spomnil. Iz svoje torbe sem potegnil Lukovo knjigo. Podal sem jo detektivu. Ugotovil sem, da so notri opisane neke detektivske zvijače. Toda rekel mi je: »Tega ne potrebujeva,« in potem jo je raztrgal. Opisoval mi je nek načrt, a jaz ga nisem poslušal, mislil sem le na strgano knjigo.

Po kosilu sem dobil grozilni klic. Glas mi je rekel: »Poslušaj, fant. Ti in tvoj smrdljivi detektiv se kar obrišita pod nosom, nikoli me ne bosta dobila!« Sledil je grozljiv smeh. Pokličem detektiva. Zmeniva se, da se dobiva na šolskem igrišču. Dobila sva dovoljenje in ključ za vstop v šolo. Najprej sva pozorno preiskala garderobe. Opazila sva majhne kamere nad omaricami. Odstranila sva jih in pregledala. »Izgleda, da je najin prijatelj res neumen,« je komentiral detektiv. »Res?« sem se začudil. »Ja, poglej. Ko je ugrabil učence, kamer sploh ni ugasnil. Posnele so tudi njega.« »Bedak! Zmaga bo sladka,« sem rekel in se zasmejal.

Naslednji dan sem z detektivom odšel na policijsko postajo, kjer smo pregledali dosjeje možnih osumljencev in našli pravega. Z detektivom sva ugotovila, v katerih tolpah je sodeloval. »Aha, tam se torej skriva,« sem rekel in sva odšla. Njegova tolpa se je skrivala v umazani ulici. Ko sva prišla tja, sva zaslišala strele pištole. Eden od njih me je zadel v roko. Krvavel sem. Medtem ko je detektiv klical reševalce, sem jaz poskušal zaustaviti krvavitev. Takrat sem opazil moža, tak je bil kot tisti, ki smo ga našli v dosjeju. Detektivu sem rekel, naj steče za njim. In res, izvlekel je pištolo izza pasu in se pognal za njim. Medtem, ko sem ga čakal, je že prišel rešilni avto in me pobral. Ravno takrat pa je prišel detektiv in prignal morilca s čisto krvavim obrazom. Pomahal sem. Rešilni avto se je obrnil ter pobral še morilca in detektiva.

Morilca so zasliševali in ugotovili, da je ostale člane tolpe umoril, ker so ga hoteli prepričati, naj neha s svojimi dejanji. Izvedeli smo tudi , da je bil zasvojen z ubijanjem. Ravno zato je tudi zastrupil Luka, da bo videl, kako bo trpel. Luka mi je po telefonu povedal, da je knjigo prinesel zato, ker ni vedel veliko o detektivskem delu.  Vprašal sem ga: »Toda zakaj si mi pomežiknil?«  Odgovoril je: »Zato, ker sem hotel, naj ti knjiga pomaga«. »Aja, Luka, kako pa si bil zastrupljen?« »Tisti morilec mi je vlil strup v vodo. Prikradel se je v mojo hišo in nastavil strup.« »Pa kmalu okrevaj,« sem rekel in prekinil.

Sam sem v bolnici okreval deset dni, nato pa sem bil še doma.  Policija mi je dala nagrado, ker sem jim pomagal. In še dobra novica za konec: izvedeli smo, kje je bil učitelj računalništva. Bil je zaprt v kletki v tisti grozni ulici. Na koncu so ga odpeljali v bolnišnico in zdaj je z njim vse v redu.

Jakob Selak, 6. a

»Ura je že pol osmih, vstati bo treba, saj moraš v šolo, Kim,« je zavpila mami. Ko sem zaslišala mamino klicanje, se mi najprej ni ljubilo vstati, a sem vedela, da moram v šolo.

Vstala sem, se oblekla, pripravila stvari za šolo in odšla do avtobusne postaje. Hoja se je vlekla, saj sem bila še zelo zaspana. Ko sem končno prispela do postaje, sem se usedla na klopco, čez dobrih pet minut je prišel avtobus. Vstopila sem in tam zagledala večino svojih sošolcev. Prisedla sem k Emi. »Zdravo,« me je pozdravila Ema. Odzdravila sem in celo pot sva se pogovarjali, kam bi se prijavili za dobrodelni dan, ki bo že jutri. Odločili sva se, da bova pomagali pri zbiranju starega papirja. Ko je avtobus prispel do šole, smo vsi stekli na igrišče, saj je bilo še petindvajset minut do pouka. Tu so na ju pričakale še ostale sošolke. Odšle smo po žogo in se začele igrati igro kocka.

»Še deset minut do začetka pouka,« je glasno povedala knjižničarka. Vsi smo odhiteli v šolo. Prvo uro smo imeli matematiko. »Pozdravljeni, učenci, sedite,« je dejal učitelj. »Kot veste, je jutri dan dobrodelnosti in v jedilnici so listi za vpis, pri čem želite pomagati. Prosim, če lahko vsak od vas pove, česa se želi udeležiti. Začel bo Nik in potem nadaljujemo po vrstnem redu, kakor sedite.«

»Jaz bom pomagal otrokom pri domačih nalogah,« je povedal Nik in tako smo nadaljevali še ostali.

»Gremo se vpisat!« je rekla Neja. Naglo smo odhitele, a na poti nas je ustavil učitelj športne vzgoje.

»Pozdravljena, dekleta. Kam pa ste namenjena?« je vprašal.

»Vpisat se gremo za jutrišnji dan,« smo mu odgovorile.

»Ali bi lahko za trenutek stopile v mojo pisarno?«

»Seveda.«

Vstopile smo v učiteljevo pisarno in tam zagledale našo bivšo učiteljico za šport. Vse smo bile veselo presenečene. Malo smo se pogovorile in odšle nazaj k pouku. Z dekleti smo odhitele na drugo uro.

»Drin drin drin drin!« je zazvonil zvonec za konec pouka. Vsi učenci smo pohiteli na šolsko malico, ki je bila res dobra. Vse punce smo tiho jedle.

Športno nas je imela učiteljica Maja in odločila se je, da bomo igrali rokomet. V ekipi sem bila z Nejo, Tajo, Mitjem, Tonijem, Anejem in Timijem. Nekaj časa smo vodili za samo en gol. Na žalost je kmalu zvonilo in je moja ekipa izgubila. Vsi smo se odšli preobleč, z dekleti pa smo čisto pozabile, da se moramo vpisati za jutrišnji dan. Četrto in peto uro smo imeli tehniko in tehnologijo. »Juhej, konec pouka za danes!« sem se razveselila. Vsa dekleta smo odhitela na kosilo. Med jedjo sem se spomnila, da smo se pozabile vpisati za jutrišnji dan. Po jedi smo odhitele na mesto, kjer običajno visi list za vpis. Videle smo, da je prostor le še za pomoč pri starejših. Nismo imele izbire, zato smo se vpisale na prosta mesta. Ura je hitro tiktakala in ob pol treh sem odšla na avtobus, vsa nesrečna, da moram jutri pomagati »starčkom«. Vedela sem, da bo to najslabši dan vseh časov.

»Živjo, babi. Kaj delaš?« sem pozdravila doma.

»Kot vidiš, kuham kosilo,« mi je odgovorila. Hotela sem povedati babici za jutrišnji dan in kako sem nad tem razočarana, a sem vedela, da bi bila užaljena, zato ji raje nisem. Ko sta domov prišla starša, smo najprej pojedli kosilo.

»Mami in oči, vaju lahko nekaj vprašam?« sem se oglasila.

»Seveda, ljubica, kar vprašaj,« sta mi odgovorila.

»Bi lahko poklicala ravnateljico šole in jo prosila, če me lahko za jutrišnji dan vpiše nekam drugam?«

»Zakaj pa?«

»Ker ni bilo več prostora, sem se morala vpisati za pomoč starejšim.«

»Oooooo, ljubica. Boš videla, da bo pomoč starejšim zelo zabavna.«

»Ne, pa ne bo!«

»Šla boš in lepo pomagala starejšim!«

Bila sem zelo žalostna, saj bom morala celoten jutrišnji dan preživeti s »starčki«. Poklicala sem sošolke in jim to povedala. Vse smo bile zelo žalostne. Na vpisnem listu sem videla, da gremo samo me in še nekaj največjih zgub na šoli in vsi bodo tudi nas imeli za šolske zgube.

»Vstati je treba!« je zavpila mami. Zelo težko sem vstala, saj sem vedela, da bo danes zelo slab dan. V šolo sem prišla že petnajst minut čez sedem. Na šoli sta ostali samo ravnateljica in tajnica. »Nasvidenje, učenci. Verjamem, da se boste imeli zelo lepo. Me z ravnateljico bova zagotovo zelo pridno delali,« se je od nas z lažnim nasmehom poslovila tajnica Nana.

Ob pol osmih smo se odpeljali z avtobusom. »Dragi učenci, kakor veste, je danes dan dobrodelnosti in celo pot se bomo pogovarjali samo o tem. Dan dobrodelnosti pomeni, da …« je govorila učiteljica za naravoslovje. Naprej ravno nisem slišala, kaj je govorila, saj sem si raje zatisnila ušesa. Sama pri sebi sem se vprašala, ali je ta dan lahko še slabši. Po dveh urah poslušanja o dobrodelnosti in vožnji smo končno prispeli pred dom starejših. Izvedeli smo, da gre z nami kot vodič učitelj Peter Kovačič. Učitelj Peter je najstrožji in najbolj neprijazen učitelj na šoli. »Pozdravljeni v domu za ostarele. Jaz sem Neža,« nas je pozdravila starejša gospa. Predvidevam, da je ravnateljica doma za ostarele ali nekaj podobnega in videti je bila precej nesrečna.

»Pozdravljeni,« smo vsi skupaj odzdravili.

»Za vas in za starejše smo želeli pripraviti nekaj iger, a so vsi starejši odšli na izlet,« nam je povedala gospa.

»Kakšna škoda. Naši učenci so se pa tako veselili druženja s starejšimi ljudmi,« je odgovoril učitelj Peter.

Vrnili smo se na avtobus. Vsa dekleta smo bila zelo zadovoljna, učitelj Peter pa je poklical ravnateljico, da bi ji povedal, da nimamo veliko sreče z obiskom, a ravnateljica se ni oglasila. To je bilo zelo čudno, ker se ravnateljica vedno javi na telefon, ne glede na vse. Nato je učitelj poklical še tajnico, ki  je vsa zadihana dvignila telefon.

»Pozdravljeni, gospa tajnica. Vračamo se k pouku, saj nam je obisk odpadel,« je povedal učitelj.

»Nikar! Saj lahko greste še kam drugam. Imam zelo veliko dela in če pridejo otroci, me bodo samo še bolj motili,« je zelo glasno odgovorila tajnica.

Zdelo se mi je zelo čudno, da tajnica tako kriči. Učitelj se je odločil, da se odpravimo v Slovenski narodni muzej. Kmalu smo prispeli. Ker nismo bili najavljeni, smo morali najprej urediti glede vstopnine. Za vodičko smo dobili kar prijazno gospodično, ki nam je povedala veliko novega. Vodenje je trajalo dobro uro. Po končanem ogledu smo bili že vsi lačni in gospodična je vsakomur ponudila majhno čokoladico. Vsi smo se ji zahvalili za sladico in vodenje po muzeju. Pred muzejem nas je že čakal avtobus. Kmalu smo prispeli v šolo in ko smo vstopili, smo v šoli videli same stene brez pohištva. Vsi smo bili zelo presenečeni. Učitelj je takoj poklical policijo, a ta se ni takoj odzvala. Učitelja sem prosila, ali lahko poiščemo storilca. Seveda učitelj ni dovolil, saj je mislil, da se bomo samo igračkale in mogoče še uničile kakšne dokaze. Učitelj je poklical policijo in tajnico, saj ju ni bilo v šoli. Čez nekaj minut je prihitela tajnica.

»Kje pa je ravnateljica?« sem vprašala tajnico.

»Mislim, da je odšla na neko potovanje in zato je ne bo nekaj dni. Naročila mi je naj poskrbim za šolo,« je odgovorila tajnica. Vsi smo se odpravili domov. Čutila pa sem, da moramo s sošolkami to raziskati, saj ravnateljica ne bi kar odšla na potovanje sredi šolskega leta. Hitro sem vzela telefon in prijateljice poklicala. Vse so se strinjale z mojo idejo. Ponoči smo se odpravile v šolo.

Vstopile smo v šolo, ki je bila čisto temačna in strašljiva. »Taja, prižgi luč na telefonu. Tukaj je strašljivo,« je s tresočim glasom dejala Iza. Razdelile smo se v tri skupine. Neja in jaz sva odšli pogledat zunaj šole. Sprehajali sva se in prehodili dva kilometra, a nobenih sledi ali vsaj kakšnega namiga. Odločili sva se, da pogledava, ali imajo ostale punce več sreče. Šlli sva se mimo velikega igrišča šole. Naenkrat pa sem na tleh opazila odtise gum. »Poglej, Neja!« sem zakričala. Neja je hitro pritekla. »Odtisi gum. Poglejva, kam vodijo,« je predlagala. Obe sva sledili odtisom gum. Hodili sva in hodili, a ko sva prišli do travnika so se tam odtisi končali, kot da bi avto poletel. Ozrli sva se naokrog in na travniku je stala samo majhna lesena hišica. »A greva pogledat, kaj je v hišici?« me je vprašala Neja. »Pa dajva,« sem malo prestrašeno dejala. Vstopili sva v leseno hišico in tam zagledali samo nekaj slik. Odpravili sva se nazaj v šolo. »Hej, punce. Ste našle kakšne nove sledi? Midve z Nejo sva jih. Zelo velike odtise gum, ki so naju vodili do majhne lesene kočice, a v njej ni bilo ničesar posebnega, samo nekaj slik,« sem povedala. »Me z Meto pa sva našli prstni odtis na steni in ga fotografirali ter sliko dali Izi in Taji, da jo proučita,« je rekla Ema. »Odlično. Imamo že prvi dve sledi,« sem ponosno rekla. »Mislim, da bi morale ustanoviti klub raziskovalk,« je dejala Taja. Vse smo se strinjale.  Dekleta so me določile za vodjo.

»Neja, ti fotografiraš vse sledi. Iza in Taja, ve bosta stvari proučili. Ema in Meta bosta ugotavljali, kdo bi lahko bil osumljenec. Jaz pa bom iskala sledi,« sem resno dejala.

»Zdi se mi, da potrebujemo še ime kluba,« nas je spomnila Neja.

»Kaj če bi se imenovali Najboljše detektivke,« je predlagala Ema.

»Super!« smo vzkliknile vse hkrati. Začele smo raziskovati. Neja je fotografirala odtis gum in prstni odtis in fotografije poslala Izi. Iza in Taja sta se sedli na tla, saj so bile ostale stvari ukradene, in proučile sledi. Ta čas sta Ema in Meta že zapisali nekaj osumljencev. Sprehodile smo se po šoli, da poiščemo še kakšne sledi. Našle nismo ničesar. Ura je bila že pet zjutraj, zato smo se hitro odpravile domov. Odločile smo se, da se jutri ob isti uri dobimo v šoli in nadaljujemo. Ko sem prispela domov, sem bila tako utrujena, da sem se samo ulegla na posteljo in že zaspala. Vstala sem ob pol osmih, saj je pouk odpadel, ker nismo imeli kje sedeti in pisati in ker se je tajnica  javila za raziskovanje ropa. Poklicala sem dekleta in predlagala, da se že dopoldan napotimo malo raziskovat. Strinjale so se in dogovorile, da se dobimo čez pol ure pri meni doma, da najprej pogledamo dosedanje sledi in se nato odpravimo iskat nove. Hitro sem prižgala računalnik, pripravila zvezek za zapiske in naložila piškote v veliko rožnato skledo. Dekleta so kmalu prispela. Ema mi je predala seznam osumljencev. Pisalo je: osumljenci so lahko: ravnateljica, soseda šole, tajnica, učitelj Peter in Sašo (šolska zlata ribica). Vse smo se strinjale, da zlata ribica ne more biti osumljenka, saj ne more prenašati tako težkih stvari, kot je na primer šolska miza ali šolska tabla. Saša smo prečrtale s seznama. Imele smo še štiri osumljence. Na svojem računalniku sem imela pravi detektor za iskanje različnih oseb. Neja je pred kamero računalnika dala telefon, na katerem je bila slika prstnega odtisa in odtisa gum. Kamera je skenirala odtis in čez pet sekund so se na računalniku pojavili zapiski. Odtis se je ujemal z odtisom gum kombija, prstni odtis pa se je bil ženski.

Vse smo pogledale na seznam in ugotovile, da so osumljenci lahko samo še tajnica, ravnateljica in soseda šole. Odločile smo se, da gremo obiskat sosedo šole. Moja babica nam je pripravila kakav in čajne piškote. Stekle smo k mizi ter začele malicati.

»Kakav je odličen, gospa,« je pripomnila Neja.

»Ni me treba klicati gospa. Recite mi kar Rozi,« je rekla.

Hitro smo pojedle in odšle k sosedi šole. Pozvonile smo. Nihče ni prišel. Pozvonile smo še enkrat. Čez nekaj minut je na prag hiše stopila soseda, oblečena še v haljo. »Oprostite, če vas motimo, ampak prišle smo vas malo povprašat o kraji pohištva v naši šoli. Ali lahko vstopimo in se malo razgledamo?« je samozavestno in resno vprašala Meta. »Oprostite, otročki, a nisem dovolj naspana za obiske,« je dejala soseda in hitro zaprla vrata. »Tukaj nekaj ni v redu,« sem dejala. »Poglejmo skozi okno,« je predlagala Iza. Stekle smo k najbližjemu oknu, da pogledamo v hišo, a vsa okna so bila zaroletana, da nismo  videle skoznja. Odpravile smo se nazaj v šolo. Raziskovale smo naprej.

Kmalu za tem je Neja na steni našla podpis. Poskušala ga je razbrati, a je bil preveč »nakracan«. Fotografirale smo ga in se hotele odpraviti domov, a takrat sem skozi okno opazila gospo, ki je bila oblečena v črna oblačila, imela je črno masko in kladivo. Za njo pa je hodila še ena, prav tako opremljena gospa. Kar otrpnila sem. »Kaj pa je Kim?« me je vprašala Ema. »Tam sta gospe s kladivi. Skrijmo se in poglejmo, kaj bosta naredili,« sem rekla s tresočim se glasom. Hitro smo se skrile na WC, saj je to bil edini prostor za možno skrivališče. Slišale smo, kako se stopinje približujejo. Bile so že čisto blizu. Ema je zajela sapo, da bi kihnila, a ji je Taja hitro nastavila prst pod nos, da jo je ustavila. Tako Ema na srečo ni kihnila, sicer bi nas izdala.

Stopinje so se oddaljevale. »Punce, pogledati je treba, kdo sta ti dve gospe in poklicati policijo, da ju aretirajo,« sem dejala. Nato pa je Ema kihnila. Vse smo se zelo v ustrašile, kaj bo. Stopinje so se spet približevale. Vrata so se počasi odpirala. V WC je vstopila gospa in nas močno prijela. Odvlekla nas je v sosednjo hišo in nas tam zaklenila. Vse smo bile zelo prestrašene. Zagledale smo ravnateljico, kako je bila privezana na stol. Hitro smo jo odvezale. »Kaj se vam je zgodilo?« je radovedno vprašala Ema. »Naša tajnica šole sodeluje v zločinu in ko ste vi odšli, me je zvezala in odnesla vse stvari iz naše šole. Tukaj sem že cela dva dni in upala sem, da me bo kdo rešil in zdaj ste me rešile ve. Hvala!« nam je prestrašeno povedala ravnateljica.

»Hitro se moramo rešiti od tu,« je v joku rekla Iza. Vse smo poskušale odpreti okna in vrata, a so bila zaklenjena. Svojim sošolcem sem hotela poslati elektronsko sporočilo, a ni bilo signala. Vse smo bile obupane. Nismo vedle, kaj lahko storimo. Sprehajala sem se po hiši in iskala izhod iz nje. Zagledala sem majhno odprtinico, skozi katero sem videla, da se nekdo sprehaja mimo hiše. Začela sem vpiti: »Na pomoč, pomagajte, prosim, saj smo ujete v hiši, pomagajte!«. Mimoidoči nas je slišal in nam odprl vrata. Vse smo ga močno objele.

Hitro smo poklicali policijo in stekle smo proti šoli. Zagledale smo dve ženski postavi. Policija je hitro prispela in ju aretirala. Obema so sneli masko in pod njima sta bili tajnica in soseda šole. Odpeljali so ju v zapor.

Naslednji dan nas je ravnateljica poklicala v svojo pisarno in nam izročila priznanje in nagrado, ker smo jo rešile in ujele roparki. Ta novica se je hitro razširila po celi šoli in imeli so nas za junakinje. Nazaj smo dobili tudi šolsko pohištvo.

Kim Kastelic, 6. a

Na neki majhni šoli so bili učitelji zelo prijazni, le učitelj zgodovine je bil strog. Nikoli ni bil vesel in nasmejan, ampak le resen in siten. Bil je dober učitelj, a učenci so se ga bali. Vsi so imeli dobre ocene, le Aljažu ni šlo. Bil je pozabljiv, nikoli si ni zapomnil letnic. Učitelj ni bil potrpežljiv in velikokrat se je jezil nanj.

Nekega ponedeljka je učitelj spraševal za oceno. Vprašal je Aljaža. Vedel je, da ne bo znal. Učitelj ga je spraševal, kdaj so se začela zgodovinska obdobja. Aljaž ni vedel, kar je učitelja tako razjezilo, da ga je udaril. To se je bliskovito razvedelo in kmalu je to izvedela tudi ravnateljica, ki je takoj ukrepala. Učitelja je odpustila.

Kmalu je prišla nova učiteljica. Bila je prijazna in učenci so se je hitro navadili. Prejšnji učitelj je bil ljubosumen in službo je hotel nazaj. Skoval je hudoben načrt. Živel je blizu šole in je vsak dan gledal na šolsko igrišče. Nekega dne je videl neko deklico iz četrtega razreda. Bil je že mrak in slabo se je videlo. Hitro se je oblekel v temna oblačila, se pokril s kapo in nataknil rokavice. S seboj je vzel vrv in ruto. Stekel je ven in se skril za grm. Malo je zašumel z vejami in čakal. Deklica je slišala šum in šla pogledat. Učitelj jo je zgrabil in ji zatlačil ruto v usta ter jo zvezal. Vzel jo je domov in jo zaklenil v klet. Starši so jo doma čakali in se spraševali, kaj se je zgodilo. Ker do jutra še ni prišla, so poklicali detektiva.

Bil je nenavaden možak. Šel je na igrišče poiskat sledi in ni trajalo dolgo, da je našel rokavico, ki je učitelju padla, ko se je deklica upirala. Šel je do ravnateljice in učiteljev in povedal, kaj se je zgodilo. Ravnateljica ni vedela, kdo bi to lahko naredil. V mislih je imela učitelja zgodovine, ki ga je pred kratkim odpustila. Detektiv se je zahvalil in odšel poiskat še kakšno sled. Kmalu je našel še kapo. Dal jo je ravnateljici, da učence vpraša, kdo nosi tako pokrivalo. Bila je last tretješolca, ki ni mogel ugrabiti deklice.

Detektiv je razmišljal o učitelju zgodovine in ni mu bilo treba dolgo, da je odkril, da je res on kriv. Hitro je vse razložil ravnateljici, ki je poklicala policijo, da je odšla do njegove hiše.

Ko je učitelj zagledal policijo, je hitro odvedel deklico na balkon in ji pritisnil nož na vrat. Zakričal je: »Odložite orožje, pa ne bo nikomur hudega!« Policisti so odložili pištole in puške. Učitelj je zakričal: »Deklico spustim pod dvema pogojema: Službo dobim nazaj in policisti naj nič ne ukrepajo, sicer pa ubijem še dedka, ki je v kleti!«

S tem so se policisti strinjali in si zamišljali nov načrt. Kmalu je iz hiše pritekla objokana deklica in Policisti so odšli. Detektiv je deklico spraševal in odkril, da dedek ni ujet. Dogovorili so se, da zločinca počakajo pred šolskimi vrati v zasedi.

Drugo jutro so policisti že čakali za grmičevjem. Malo čez sedmo zjutraj je prišel učitelj zgodovine. Ko je bil pred vrati, so ga hoteli prijeti, a je enemu zabodel nož v nogo, drugi policist pa ga je udaril po roki, da mu je nož padel na tla. Aretirali so ga in šel je v zapor za naslednjih deset let. Policist je okreval, deklica tudi in vsi so bili veseli.

Anej Povše, 6. a

Tik tak tik tak! Joj, ura je že 7:33! Zaspala sem, pa še moj najslabši dan je danes – četrtek in to zato, ker imamo v šoli 6 ur in nato sem v glasbeni šoli še cele 3 ure. Skočila sem iz postelje in tekla do kopalnice, kjer sem si umila zobe in obraz, si počesala lase, pojedla jabolko ter spila sok in odšla v šolo.

Ko sem tekla do matematične učilnice, sem sredi stopnic videla svojo sestro Kajo, kako v roki drži list papirja in na njem z rdečo barvo piše: dobila te bova, dokončala te bova ali pokončala, nisem ravno dobro videla, zato tudi nesem vedela, kaj je pisalo.

Po končani prvi uri smo s sošolkami odšle pred učilnico 4. a razreda, kjer smo imeli glasbo. Ko smo čakali na učiteljico, sem sošolko Lio nekaj vprašala, ona pa kot da me ni bilo poleg, Ignorirala me je … Iza me je povlekla korak nazaj in mi rekla, naj se ne sekiram, saj jo samo dajejo hormoni. Rahlo sem se ji nasmehnila in odšla v razred …

Za malico smo imeli hod dog in Lia se je prva pririnila v vrsto, zato je hrano dobila prva iz našega razreda. Ker sem bila tik za njo, sva se usedli k mizi istočasno. Ker na njeni strani mize ni bilo stola, je potegnila mojega, Maja pa je potegnila Tajinega. Reči se jima nisem upala ničesar, saj bi se potem skregale. Pri športni vzgoji smo igrali rokomet in v prvi skupini smo bili jaz, Kim, Mitja, Gal, Iza, Anej in Toni. Ko pa sem enkrat izvedla prekršek nad Izo, sem naključno videla, da se je Lia zelo povezala z Majo …

Ura je bila kmalu že 16.17 in morala sem se odpraviti na mestni avtobus, ki me vsak četrtek odpelje v glasbeno šolo.

Zbudila sem se na lepo sončno jutro. Bil je moj najljubši dan – petek. Zjutraj sem imela na preduro odbojko, zato sem se hitro oblekla, umila in pozajtrkovala. Stekla sem v šolo, kjer so me že čakale  Kim, Lia in Taja. Skupaj smo odšle na odbojko. Lia mi je med potjo rekla, da je nekaj pozabila doma in da mora iti iskat. Isti hip pa sem videla, da je v šolo prišla Maja. Čudno se mi je zdelo, saj ona pride v šolo vedno ob osmih. Nisem se pustila motiti, zato sem šla naprej s Kim in Tajo.

Ko sem prišla v garderobo, so me tam pričakale še Nina, Lana in Neža. Vprašale so me, kje je Kaja. Odgovorila sem, da je hišo zapustila že pred mano in bi morala biti že v šoli. Šla sem mimo njih in se preoblekla v športno opremo. Čez nekaj časa pa me je počasi že začelo skrbeti. Učitelju sem se zlagala, da grem na stranišče in šla sem pregledat  šolo. Najprej sem pogledala k mizi, pri kateri so sedeli njeni sošolci in jih povprašala, ali so jo kje videli, vendar o njej ni bilo ne duha ne sluha. Pogledala sem še v knjižnico, učilnico tehnike, kemije, ampak nič, kot da bi se ugreznila v zemljo. Odšla sem nazaj na odbojko. Po končani preduri sem vse to povedala Kim, Lii, Maji, Izi in Taji. Sklenile so, da mi jo bodo pomagale iskati.

Najprej sem poklicala domov svojega brata Tina, ki je bil bolan, zato je ostal doma. Vprašala sem ga, ali je Kaja doma. Rekel je, da ne.

Po končanem  celotnem pouku je sledil drugi korak. Kim, Iza  Taja in jaz smo odšle v ravnateljičino pisarno in ji povedale, da pogrešamo Kajo in prav tako njeni sošolci. Rekla nam je da, je po vsej verjetnosti doma. Jaz pa sem  takoj vzrojila, da je ni doma, ker smo že klicale in je ni nihče videl in se tudi ni vrnila. Sklenila je, da bo poklicala policijo. Ni bilo potrebno dolgo čakati, ko se je že po cesti pripeljal belo-moder policijski kombi. Vse sem jim natanko povedala. Rekli so nam, naj prepustimo to njim, jaz pa tega seveda nisem mogla, ker so se mi zdeli nekoliko neprimerni za ta zločin.

Iza, Kim in jaz smo se odpravile v eko kotiček, kjer smo naredile načrt. Prelevile  smo se za detektivke. Kim je dala prvo idejo, naj opazujemo sumljive učence. Na mlajše se sploh nismo ozirale, tudi na naš razred ne, pozorne smo bile na starejše učence. Iza je dala drugo idejo,  naj opazujemo še avtomobile v okolici šole,  predvsem kombije.

Kmalu je bila ura tri popoldan, Kim je morala na trening, Iza na avtobus, jaz pa vsa zaskrbljena domov. Poslovile smo se in odšle.

Ko sem prispela omov, mi je sestrica Tija povedala, da sta šla oči in mami na morje do torka zvečer. Rekla sem si: super, sedaj lahko sama rešujem primer. Tija pa mi je še povedala, da se je mami zanjo  zmenila, da gre do torka k prijateljici. Še en super zame, še ena ovira manj.

Tin me je najprej vprašal, zakaj sem ga ob osmih zjutraj klicala. Povedala sem mu, da je Kaja izginila. On pa mi je rekel, da je po vsej verjetnosti pri neki svoji prijateljici. Šla sem mimo njega v svojo sobo in si na pisalno mizo pripravila list papirja in tri barvne flomastre. Narisala sem si načrt točk v šoli, kjer danes nisem pogledala in bi Kaja tam lahko bila. Z rdečo barvo sem si na sliki pobarvala dele, ki so nevarno dostopni zaradi učiteljev. Z zeleno sem si pobarvala dele, ki so hitro in varno prehodni. Z modro pa sem si narisala celoten načrt. To sem delala celi dve uri. Ura je bila že devet zvečer. Odpravila sem se v posteljo.

Ob dveh ponoči me je  zbudil Tinov kašelj. Sprehodila sem se do pisalne mize, kjer sem naredila požirek vode in pogledala skozi okno, ki gleda proti šoli in sem ga po nesreči pustila odgrnjenega. Od tam pa sem kar naenkrat zagledala luči v 1. a razredu. Ker je bila ura 2:02 ponoči, se mi je zdelo čudno, saj čistilke ob taki uri že davno zapustijo šolo. Nase sem hitro navlekla jakno ter se z žepno svetilko sprehodila do šolskega  spodnjega igrišča, kjer sem ugasnila luč in se skrila za tobogan. Nekaj sem videla notri, a nisem razločila, kaj.

V 1. a se je ugasnila luč in vse je postalo temno in tiho. Poklicala sem Izo in ji rekla, naj se hitro pripelje s kolesom na igrišče do zadnjega vhoda. Ko je bila ura 2:43, se je Iza pripeljala in skupaj sva naredili načrt. Ena je šla k učiteljskemu vhodu, druga pa k vhodu za telovadnico, pogledali sva, ali  je kateri odklenjen. Več sreče je imela Iza, ki je šla pogledat k učiteljskemu vhodu. Poklicala me je k sebi. Vstopili sva v jedilnico. Odšli sva naravnost v 1. a

Ko sva vstopili  sva tam našli pink  naglavne slušalke. »Mislim, da ima take Maja ali pa njena sestrica Petra,« je rekla Iza. »Prav imaš,« sem ji odgovorila.

Za nama se je prikazala senca. Z Izo sva stopili korak vstran, ko je skozi vrata vstopila Kim.

»Kaj sta mislili, da vaju bom pustila sami?« je tiho vprašala. Že v prvi sekundi je na tleh našla blatno stopinjo.

»Sveža je še,« je rekla Kim.

»Ampak ta je lahko od kogar koli.«

»Ne ni, od nas nima nobena take.«

»Prav ima, Iza,« sem rekla.

»Mislim, da mi je ta nekam znana,« je rekla Iza, ki je nekako hotela popraviti svoj vtis.

»Razglejmo se malo po šoli,« sem dejala.

Odšle smo in se ustavile v 4. a razredu, ker smo videle neko sled. Bile so vrvi.

»Že vem! Storilec je odvezal Kajo.«

»Ne, Kim, tukaj piše v delovnem zvezku, na strani 67, da se pogovarjajo o vrveh.«

Zaslišale smo, da nam je nekdo sledil in začel nas je obstreljavati z lesenimi palčkami. Skrile smo se pod učiteljsko mizo. Streljanje je v hipu prenehalo. Prišle smo izpod mize in pobrale palčke. Na hodniku pa smo našle telefon na tipke znamke Samsung. »Zagotovo je Liin«, je rekla Iza. »Ja, saj je in te slušalke so Majine«, sem odvrnila.

Iza je odšla na stranišče in ob vratih našla zvezano Kajo. Odvezala jo je in jo pripeljala k meni. Lia in Maja pa sta v učilnici za kemijo brskali po omarah in takrat smo ju me tri zasačile, ju zvezale z vrvjo, ki smo jo našle v 4. a razredu in poklicale  policijo.

Eden od policistov je stopil do mene in mi dejal: »Rekel sem ti, da ne rešuj primera, ampak sedaj je rešen in vse čestitke, zelo pogumna punca si. Ura je 3:54, pojdi domov in si odpočij, zagotovo si zelo utrujena.« Zelo sem bila ponosna nase, da me je pohvalil.

S Kajo sva se odpravili domov in na poti domov sem jo vprašala, zakaj sta jo Maja in Lia sploh ugrabili. Rekla je, da je šlo za pomemben dokument, ki ga je dobila pred časom, šlo pa je za potrdilo o denarni nagradi, ki naj bi jo Kaja prejela zaradi pomoči ravnateljici, ker ji je pomagala urejati zapiske, iskati slike, … Seveda ni bila edina, toda to je prejelo le nekaj učence. Maja in Lia sta jo že dolgo nadlegovali zanj, zato ga je skrila v učilnico kemije, ker je tam veliko stvari za poskuse in prav v eno posodo je stlačila ta list papirja.

Odšli sva domov ter se dodobra naspali in v ponedeljek sem postala junakinja šole skupaj s Kim in Izo, ki sta bili moji pomočnici.

Neja Hočevar, 6. a

Šolski dnevi potekajo po nekih pravilih, zjutraj pozdravimo sošolce in učitelje, sledi začetek pouka, malica … iz dneva v dan.

Nekega dne pa se je vse skupaj postavilo na glavo. V razredu je manjkala ena od sošolk. Nič ne bi bilo nenavadnega, če ne bi bili njeni čevlji in torba v šoli. Spraševali smo se, ali jo je kdo videl. Tomaž je povedal, da je šla v šolo kot po navadi in da je imela preduro z učiteljico Barbaro. Vsi sošolci smo se razkropili po šoli in iskali sošolko. Dogovorili smo se, da se po desetih minutah dobimo v jedilnici in ocenimo situacijo. Ko smo se zbrali, smo ugotovili, da nismo našli ne učiteljice in ne sošolke. Spraševali smo druge učitelje, ali so ju kje videli. Ker ju ni nihče videl, nas je pošteno zaskrbelo, da se jima ni kaj hudega  zgodilo. Pomislili smo na vse nevarnosti, ki se nam lahko zgodijo v šoli. Ali ju je kdo ugrabil in odpeljal, ali ju je kam zaklenil, ali jima je bilo slabo in sta padli v klet ali jašek? Pošteno nas je že skrbelo. Naredili smo načrt. Nekdo je obvestil ravnateljico, starše in policijo. Začela se je velika iskalna akcija. Že po dobri uri smo našli sošolko in učiteljico privezani ob drevo. Hitro smo ju vprašali, kaj se je zgodilo in kdo jima je to naredil. Vedeli nista nič, kajti imeli sta zavezane oči, razumeli pa tudi nista, ker so govorili v tujem jeziku.

Ko je prispela policija, je začela iskalno akcijo. Ta se je kmalu zaključila, saj so našli te napadalce sredi Skalne ulice, kjer so hoteli tudi zvezati eno od učenk in njeno mamico.

Policija je kmalu ugotovila, da so to stari znanci policije in tudi pa tudi redni obiskovalci psihiatrične  klinike v Ljubljani.

Vsi smo bili veseli, da se je vse dobro končalo. Napadalci so pristali na zaprtem