ŠKRAT ZASPANČEK
Nekoč, pred davnimi časi, je živel majhen škrat. Ime mu je bilo Zaspanček, ker je cele dneve samo spal. Bližal pa se je mamin rojstni dan. Njegova mama je bila čarodejka in nazadnje, ko ji ni dal darila, ga je spremenila v krastačo.
Škrat Zaspanček je utrujen odšel k zajcu v draguljarno. Zaspanček je imel samo šest cekinov. Ko je vstopil, je prosil za najcenejši predmet. Zajec mu je pokazal srebrne uhane, ki pa so stali sedem cekinov. Ves žalosten in zaspan je odšel v slaščičarno. Tam je ježa vprašal, ali ima kakšno sladico, ki stane šest cekinov. Jež pa mu je rekel, da ima le eno. Škrat Zaspanček je prosil, če mu jo lahko zavije. Jež je to tudi storil. Ko je škrat Zaspanček prišel domov, je želel sladico videti, ko pa jo je razvil, je videl samo majhen košček sira in še tega mu je pojedla miš. Zdaj je Zaspanček ostal čisto brez vsega. Prebrskal je celo hišo za darilom. Mama bo čez 15 minut doma. Škrat je bil čisto prestrašen, kaj če ga bo mama spremenila v kozo ali še kaj hujšega. Darila ni imel, denarja pa tudi ne. Potem pa se je spomnil, da ima mama zelo rada malinovo marmelado, zato je hitro nabral maline in skuhal marmelado. Pripravil je še mizo in pospravil stanovanje.
Ko je prišla mama, je bila vsa presenečena in živela sta srečno do konca svojih dni.
Nastja Fakin, 3. a
SKRIVNOSTI
Za devetimi gorami in devetimi vodami je živel zajec po imenu Maks, ki je imel skrivnost, a je nikomur ni povedal.
V zajčji vasi je začelo primanjkovati hrane in vode, zato so začeli vsi zajci zbolevati in bolezen je bila zelo resna. Na dan jih je umrlo po sedem. Ko je umrla Maksova družina, je šlo vse narobe. Zajci niso imeli zdravnikov, ker so vsi umrli, le Maks je ostal, a je bil preveč žalosten, saj mu je umrla družina. Maks je pripravil kovčke in šel, zajci pa so bili obupani. Maks je šel po svetu in spomnil se je, da mu je mama govorila, kako so še nedavno tega njihovi predniki skrili zaklad, da bi bil zajčji svet vedno na nogah. Šel je k prvemu namigu – stolpu z uro. Ob 15.00 je videl, da ura kaže na senco vrbe. Začel je kopati in videl pomešano sestavljanko. Sestavil jo je in prikazala se je jama. Vstopil je in videl skale in stopnice. Odšel je po stopnicah in videl dvigalo. Spustil se je po njem. Zelo je škripalo, a ko je prišel iz dvigala, je videl čoln in prelepo vas. Prepeljal se je s čolnom po reki in videl vrata, ki so bila zaklenjena. Vzel je kamen in šel skozi vrata ter videl veliko hrane in vode. Vzel je košare, si nabral hrane in vode in to prinesel v zajčjo vas.
Vsi so ozdraveli in živeli naprej srečno do konca svojih dni. A ne povej, kje se skriva zaklad, saj je to Maksova skrivnost.
Tija Hočevar, 3. a
OSAMLJENI KRALJ
Nekoč, pred davnimi časi, je živel kralj, ki ni imel ničesar razen gradu, stražarjev in slug. Zmeraj je sedel na prestolu. Dolgočasil se je, saj ni imel družbe.
Ko se je nekega jutra zbudil, je nekaj trčilo v vrata. Kralj je odprl vrata in pred njim je sedel majhen palček. V roki je držal kroglo, ki je bila čisto bela. Kralj je vprašal palčka, kaj je to in palček mu je pojasnil, da krogla izpolni vse; kar si zaželi, že pred njem stoji. Kralj se je palčku zahvalil in vzel kroglo. Kralj si je zaželel ptičko in že je pred njem na mizi stala ptička v kletki. Razveselil se je. Ptička mu je noč in dan prepevala. Nekega dne pa je krogla padla z mize in prikazala se je čarovnica. Kralj se je ustrašil, zbežal iz sobe in stražarju ukazal, naj spravi čarovnico iz sobe. Stražar je ubogal in šel v sobo. Stražar se ni vrnil in kralj je bil še bolj prestrašen. Spet je nekaj udarilo v vrata in bil je spet tisti palček. S sabo je prinesel krpo, vzel kroglo in jo očistil ter odšel. Kralj se je odmaknil od krogle. Stekel je v sobo in čarovnice ni bilo nikjer.
Na postelji je zagledal lepo dekle. Poročila sta se in srečno živela do konca svojih dni.
Manca Janc, 3. a
PRINC VOLKEC
Nekoč, pred davnimi časi, je živel mali volk. Bil je zelo mehek in puhast, imel je modre oči, kratek rep in kratke tačke. Ni imel družine, zato se je družil z drugimi gozdnimi živalmi in bil je pod urokom zlobne čarovnice.
Ko je bil še otrok, je bil nekega dne zelo vesel in takrat je prišla zlobna čarovnica. S svojo magično palico ga je spremenila v volka in od takrat je po svetu hodil kot volk. Potem je taval malo po gozdu in se igral z živalmi. Malce je pogledal v drevesna debla in v enem izmed njih je našel zelen kamen, iz katerega si je le s težavo naredil ogrlico. Potem je prišla zlobna čarovnica in ga je hotela spremeniti v žabo, ampak kamen je bil čaroben in ubranil ga je pred zlobnim urokom. Bitka je bila dolga, vendar je kamen naredil prepad brez dna in volk je poskušal zlobno čarovnico potisniti v prepad in to mu je tudi uspelo. Ko je bila zlobna čarovnica premagana, se je spremenil nazaj v princa.
Tako so vsi živeli srečno do konca svojih dni.
Simon Bojanec, 3. a
NAJDENA LJUBEZEN
Nekoč, pred davnimi časi, je živel kralj s svojo princeso. Kralju je bilo ime Richard, princesi pa je bilo ime Arabela.
Neko jutro, ko se je princesa igrala na travniku, je zaslišala glasno pokanje. Čez nekaj minut je prišel zmaj in jo odnesel v svoj brlog. Kralj je bil žalosten, ker ni več videl svoje hčere, saj jo je imel zelo rad. Iskal jo je in iskal. Ko je ugotovil, da je princeso odnesel zmaj, je obljubil, da dobi princeso za ženo, kdor jo najde in pokonča zmaja. Nihče se ni upal pokončati zmaja, saj so se ga vsi bali. Ko je kralj že skoraj obupal, je iz daljne dežele prišel princ in rekel, da želi rešiti princeso, pa tudi, če mora pokončati zmaja. Princ se je odpravil na pot do zmajevega brloga. Hodil je skozi gozd smrti, čez vulkan in skozi strupeno sapo do zmajevega brloga. Princ se je malo ustrašil zmaja, a zbral je pogum in ga pokončal, nato pa rešil še princeso.
Princ je dobil princeso za ženo in oba sta srečno živela do konca svojih dni.
Žiga Medved, 3. a
O DEČKU, KI JE RAD POMAGAL
Nekoč je živel deček, ki je zelo rad pomagal.
Nekega dne je šel deček na sprehod po gozdu. Srečal je ježa, ki se je zataknil v grmovju. Deček je prerezal nekaj vej in jež se je osvobodil. Zahvalil se mu je z ostrim mečem, ki ga je izročil dečku. Deček se je zahvali, meč dal v torbo in šel naprej. Pa je srečal na poti prestrašenega zajca, ki je bežal pred lisico. Zajec se je skril za grmovje, a lisica ga je našla. Deček je zarezal luknjo v grmu z mečem, tako da se je zajec lahko skril. Potem pa je lisica odšla. Zajec se je zahvalil in mu povedal, da v gozdu živi veliki čarovnik, ki mu lahko izpolni tri želje. Deček je hodil, hodil in hodil, dokler ni prispel do čarovnikovega gradu. Ven je prišel popolnoma zmeden. Povedal mu je, da svoje hčere, princese Klare, ne more prebuditi iz globokega spanca. Odšla sta v njeno sobo. Ko jo je deček zagledal, si ni mogel kaj, da je ne bi poljubil. Takoj ko jo je poljubil, je postal princ in princesa Klara se je prebudila.
Sledilo je veliko slavje ob njuni poroki in srečno sta živela do konca svojih dni.
Veronika Vidmar, 3. a
