RESEN ČLOVEK, ČAROVNICA IN SNEGULJČICA
Nekoč, pred davnimi časi, je v koči živel resen človek. Nikoli se ni nasmejal. Za goro pa je živela čarovnica. Izdelovala je zlobne izume, da bi zastrupila Sneguljčico.
Nekega dne je k čarovnici prišel resen človek. Potrkal je na vrata in prišla je čarovnica. Vprašala ga je, kako mu je ime. Pokimal je z rameni. Čarovnica je resnega človeka vprašala, če ga lahko vzame. Pokimal je. Dala mu je ime Bokso. Bil je kar zadovoljen. Sneguljčica se je zabavala z očetom Antonom in mamo Anico. Nekega dne sta morala mama in oče v skrivni predor.
Čarovnica in Bokso sta za Sneguljčico naredila jabolko. Jabolko je bilo zastrupljeno. Čarovnica se je oblekla v revno babico. Z jabolkom je šla k Sneguljčici. Potrkala je na vrata. Sneguljčica je odprla. Ko ji je čarovnica dala jabolko, je Sneguljčica vedela, da je nekaj narobe z jabolkom. Hitro ga je dala čarovnici v usta. Tako se je resen človek prvič nasmejal. Čarovnica je umrla. Sneguljčica z družino in resen človek pa so srečno živeli do konca svojih dni.
Tija Kastelic
RESEN ČLOVEK IN FENIKS
Nekoč, pred davnimi časi, je živel resen človek. Bil je zelo lačen, ampak ni imel denarja. Odločil se je, da gre na dolgo potovanje.
Zavedal se je, da bo potovanje zelo dolgo in nevarno, ampak vsako sekundo je bil bolj lačen. Podal se je na pot do vulkana. Najprej je moral preplezati brezno smeha. Videl je veverico teči skozenj. Začela se je smejati. Iz brezna je začel prihajati temen in zadušljiv oblak dima. Veverica je izginila v dimu. Ko je dim izginil, se je videlo le okostje veverice. Resen človek je vedel, da ne sme vdihavati zraka nad breznom. Zadržal je dih in začel hoditi po hlodu preko brezna. Začelo se mu je vrteti. Zmanjkovalo mu je zraka. Ko je že mislil, da ni več upanja, je prišel na cilj. Bil je ponosen nase. Odšel je naprej. Prispel je do gozda lizik. Videl je samoroga in ga zajahal. Videl je medvedke, rožice in tovornjake. A to so bile le igrače.
Prišla je nevihta in vse igrače spremenila v zlobne duhove. Začeli so ga loviti. Lovili so ga po celem gozdu. Med bežanjem je resen človek videl lasersko pištolo X20XYFEX in jo vzel s kamna. Začel je streljati duhove. Po desetih minutah jih ni bilo več. Samorog je izginil in z njim tudi nevihta. Resen človek je počasi padal s hitrostjo 169 km na uro.
Na drugi skali je našel padalo. Ni vedel, da je to gnezdo zombel. Zombele so ga hotele pičiti, a se je uspel ubraniti. Težava je bila le v tem, da ni opazil ene same zombele. Ali veste, kaj se je zgodilo? Pičila ga je. Ali veste, kaj je on storil? Auuuuuuu! Zaspal je. Ko se je zbudil, je videl vulkan, v katerem je živel feniks. Povzpel se je na vulkan. Imel je zelo malo hrane, zato ni vedel, ali bo lahko preživel. Prišel je do vhoda v vulkan. Videl je jezero, polno lave, v kateri so bili koničasti kamni. Poskusil je stopiti na enega od njih, a se je začel premikati, saj so bili vsi kamni ena sama lavina pošast. Glava se je dvignila in resen človek se je prestrašil. Na svoji desni strani je videl ledeni meč. Začel je mahati z njim, dokler ni zadel pošasti. Ta je zaledenela. Prišel je do feniksa. Tam ni bilo nobenega, zato je resen človek vzel jajce feniksa in jo popihal. Resen človek ni bil nikoli več resen.
Alen Bunderšek
RESEN ČLOVEK
Nekoč, pred davnimi časi, je živel resen človek. Res se ni nikoli smejal. Vedno je resno govoril in ni poznal šale. Ker je bil vedno resen in se ni znal sladko nasmejati, je bil vedno sam. K njemu ni bilo odraslih niti otrok. Velikokrat je sanjal resne sanje. Kmalu je zbolel. Prišli so otroci in mu prinesli dobrote. Skupaj so jih pojedli in si pripovedovali vesele zgodbe. Resen človek je bil vesel in kmalu je ozdravel. Srečno so živeli do konca svojih dni.
Pia Košiček
RESEN ČLOVEK IN …
Nekoč, pred davnimi časi, je živel resen človek. To je bila morska deklica. Bila je zelo resna, ker ni marala šal.
Nekega dne pa je bilo lepo jutro. Prišel je jež in ji povedal zelo smešno šalo o njej. Potem se je jež nasmejal, morska deklica pa se je nanj razjezila. Ko je bila besna, ga je po riti. Ampak če bi jež vedel, da ona ne mara šal, ga ne bi zdaj tako bolela rit in bodice. Ta večer je morska deklica zelo resno zaspala. Veliko pa je kadila. Temu se živali niso mogle izogniti. Zato so sklenile nekaj narediti. Razmišljale so in razmišljale, dokler se ni oglasil zajček dolgouhec: »Že vem! Ne mara šal! Povejmo ji vse smešne šale o njej!« Druge živali pa so samo omahovale. Zajec je predlagal, da se živali zaščitijo. Živali so se strinjale. Začele so se pripravljati. Zajec se je zaščitil tako, da si je na ritko dal umetne zobe in so ga posnemali še ostali zajci. Ježki so se zaščitili tako, da so imeli bodice ves čas naježene. Vsi volkovi so imeli na repu njeno najljubšo hrano in ko jo je hotela vzeti, jo je volk stresel z repa. Druge živali so imele svoje skrivnosti. Na koncu te vojne so živali le zmagale. Morska deklica pa je rekla, da bo nehala kaditi, če jo premagajo živali, sicer bo kadila še bolj kot prej. Ker so živali zmagale, se je morska deklica spremenila v majhno prijazno morsko deklico, ki so jo vzgajale živali. Postala je delavna, pridna, prijazna deklica, tudi za šale. Živali so bile zelo srečne!
Manca Novak
RESEN ČLOVEK IN MORSKA DEKLICA
Nekoč, pred davnimi časi, je živel resen človek. Nihče ni vedel, kako mu je ime, saj je odgovarjal na samo zelo resna vprašanja. Žena mu je že umrla, ker ni mogla prenašati, da je tako resen. Imel je hčer, ki je bila ravno njegovo nasprotje. Bila je igriva, navihana in smejoča punčka. Stara je bila pet let. Ime pa ji je bilo Ana. V beli plastelin je dala rdeče črnilo. Nato je dodala pomarančni sok in dve kapljici laka. Oblikovala ga je v kroglico in jo za en dan spravila v žep. Odšla je k reki. Splezala je na najvišje drevo in nanj privezala močno vrv. Na drugi konec vrvi je navezala deščico. Medtem ji je kroglica, ki jo je imela v žepu, padla v vodo. Voda je močno zabrbotala. Vse se je streslo. Ana se je ustrašila, nato pa skomignila z rameni in odšla domov.
Prvega julija sta z očkom za en teden odšla v brunarico, ki je stala ob tisti reki. Ana se je odšla kopat. Tisti resen človek, kakorkoli mu je že ime, pa je počel bolj resne stvari. Razmišljal je na primer, kako bi ostal resen, ko mu kdo pove resnično smešno šalo. Ali pa kako bi bil lahko najbolj resen med umivanjem zob, predvsem pa, kako bo zjutraj resno pogledal sodelavca, ki mu gre tako strašno na živce.
Ko je resno sedel v naslonjaču, mu je v glavo priletela debela knjiga. Odprl jo je na strani sto trideset. Začel je brati. Bilo je nekaj o tem, kako je nekemu dekletu v vodo padel nek plastelin in da zdaj v vodi živijo nekakšna pravljična bitja. Zamrmral je nekaj o tem, da so te pravljice same neumnosti. Knjigo je močno zalučal v vodo. Nekaj minut je opazoval svojo hčer, kako je prijela za deščico, se zagugala in skočila v vodo. Zaslišal je glas, ki ga je vabil v vodo. Rekel si je, da nima kaj izgubiti, zato je odšel v vodo. Sprehajal se je po rečnem dnu. Kar naenkrat ga je nekaj močno potegnilo v globino vode. Padel je v nezavest. Ko se je zbudil, je bil v dvorani. Pred njim pa so plesala pravljična bitja, o katerih je pisalo v tisti knjigi, ki mu je prej priletela v glavo. Približala se mu je vodna deklica. S kazalcem, na katerem je imela zlat prstan, se je dotaknila njegovega kazalca. Rekla mu je, naj ne bo tako resen. Takrat se je spremenila v njegovo ženo Katarino. On pa se je začel močno tresti. Okrog njega je žarela močna zlata svetloba. Ko ga je nehalo tresti, je ležal na bregu.
Zdaj niti slučajno ni bil več resen. Ravno nasprotno, zdaj je bil kot Ana. Pred njim je stala Katarina. Poklicala ga je po njegovem imenu, Martin. Tako so odslej skupaj živeli srečno, brez resnega člana v družini.
Lucija Radež
