KAKO SEM POSTALA RAVNATELJICA

Leta 011 sem šla na morje. Med potjo sem zagledala veliko stvari: vijolične ptice, oranžna drevesa, pravokotno kamelo in moder vrt. Ko smo prišli na morje, smo se razpakirali in našla sem belega snežaka. Šla sem se kopat in v morju je bil morski pes. Rekla sem si, da grem rajši kar v šolo. Mamico in očka sem prepričala, da bom hodila v šolo. Ko sem tja res prišla, sem stekla pogledat urnik. V ponedeljek smo imeli smejanje, obmetavanje s hrano, izdelovanje smetnjakov in brcanje. Ko sem prebrala urnik, sem ugotovila, kakšna je ta šola in da srede sploh ni na urniku. Pod urnikom je pisalo, da ni srede zaradi učiteljice Danice, ker ne verjame v sredo. Rekla sem si, da se moram prilagoditi. Nato so prišle tri punce. Izzivale so me.

Vsak dan sem hodila v šolo. Ko sem bila tam že eno leto, sem bila najbolj vzgojena deklica. Nato sem dobila prijatelje Lili, Mici in Lojzeta. Nato sem postala ravnateljica. Trem važičkam sem dala navodilo, da morajo vsak dan narediti deset nalog. Otilija pa je moja najboljša prijateljica.

 

Tija Kastelic

 

ZAMRZNJENO KRALJESTVO

Nekoč, pred davnimi časi, je živel dojenček Tine. Prišla je čarovnica in ga uročila za osemnajst let. V prst ga bo mogla zbosti pred osemnajstim rojstnim dnem. Ko je prišla na njegov osemnajsti rojstni dan, je uro zavrtela nazaj in ga zares uročila. Prišel je zmaj in vzel čarovnico iz kraljestva. Šla sta k njemu domov. V kraljestvu, kjer je živel uročeni Tine, so vsi ljudje zamrznili, razen čarovnice Katje. Ona je imela princeso Barbaro, ki je Tineta rešila uroka, in takrat so tudi vsi ljudje odmrznili.

 

France Bevc

 

O DOKTORJU, KI JE USTVARIL FRANKENSTAJNA

Nekoč je živel doktor Dahla Mevža. V svojem laboratoriju je ustvarjal svojega služabnika iz vijakov in blaga. Lutko je postavil na oživljevalnik 3000 in prižgal stroj. Nenadoma so začeli pokati kabli. Doktor Dahla Mevža je vedel, da je nekaj narobe. Po zraku so letele iskre in oživljevalnik 3000 se je ugasnil. Iz njega je prišel Frankenstajn. Doktor Dahla Mevža se je skril za betonski zid. Frankenstajn je vstal in začel uničevati laboratorij. Doktor Dahla Mevža je zbežal skozi vrata. Meščane je opozoril, da prihaja neuničljiv vojščak iz vijakov in blaga. A vse zaman, kajti nihče mu ni verjel razen lovca na pošasti, Mikanela. Doktor Dahla Mevža ga je pospremil do njegovega laboratorija. Medtem je Frankenstajn ponesreči razbil kozarec, v katerem so čakali lačni zombiji. Takrat je Mikanel prišel v hišo. Preiskal je vse sobe podstrešja. Prišel je na podstrešje in preiskal vse, razen omare. Takrat je zaslišal čudne zvoke. Malo ga je bilo strah, vendar je vseeno odprl omaro in zagledal Frankenstajna. Mislil je, da je zloben. Frankenstajn je šel proti njemu in ga objel! Izkazalo se je, da sploh ni bil zloben. Predstavil ga je vsej vasi.

Vsi so živeli srečno do konca svojih dni.

Alen Bunderšek

 KRALJ DUHOV

Na neki šoli je bil nekoč kralj duhov. Z vojsko so šli vsako noč strašit od sobe do sobe, zato otroci niso mogli spati. Zelo so se bali kralja duhov,  njegove vojske in volka Diksa. Ko je Diks zatulil, so se vsi razbežali in šli spat k učiteljem in učiteljicam v tretje nadstropje. Ko je vojska duhov odšla nazaj v skriti brlog, so se učenci vrnili v sobe po stopnicah navzdol. Učiteljem je bilo tega že dovolj, zato so dali pred vsaka vrata pet stražarjev, da bi pregnali vojsko duhov. A duhovi se niso vdali. Kralj duhov jih je poslal še več. Naslednje jutro pa so imeli za malico obmetavanje s hrano. In kar naenkrat so se pojavili duhovi. Za trenutek so vsi duhovi otrpnili, ker je bilo učencev in učiteljev več kot njih, zato so se razbežali kot dojenčki. Učenci in učitelji so se pa samo smejali. Potem je kralj duhov šel na drugo šolo strašit in nikoli več niso prišli na to šolo. Vsi so bili veseli.

Manca Novak

 

ZLOBNI ZMAJ

Nekoč, pred davnimi časi, ko sem bila še majhna, sem šla sama nabirat jagode v gozd in videla jamo. Vstopila sem v to jamo. Prišla sem do spečega zmaja in zagledala okostnjake. Potem sem zakričala in zmaj se je zbudil. Takrat je odprl usta, jaz pa sem mu zarinila palico vanje. Potem me je prijel za nogo in jaz sem ga opraskala. Ustrašil se je in me tudi on opraskal. Potem pa sem ga vprašala, ali bi bil rad tako zloben. Odgovoril je, da ne bi bil rad več zloben. Takrat sem zanj skrbela, dokler nista prišla starša pome. Takrat sta videla, da se družim z zmajem. Očka ga je hotel ubiti, a sem mu preprečila in mu razložila, da ga ne sem ubiti, ker bom drugače pobegnila od doma. In oče ga ni ubil. Začelo se je temniti in prespali smo v jami z zmajem. Prišli so lovci in videli zmaja, ki leži poleg ljudi, okoli sebe pa ima kosti. In takrat so ga hoteli ubiti. A ni jim uspelo, ker sem jih jaz ustavila. In tako sem odšla domov in zmaja sem pustila v jami, tako sem živela srečno.

 

Anamarija Vidmar

TRI PAŠTETE

Neke noči sem se sprehajala po temni ulici. Hodila sem ne vem kam, ker sem bila prezaposlena z razmišljanjem o tem, kaj razmišljam. Ko sem prišla do ugotovitve, sem se ozrla okoli sebe. Okrog in okrog je stala velikanska graščina, nad mano so leteli netopirji. Zagledala sem pozlačena vrata. Mogoče bodo vodila nazaj ven. Ko sem jih odprla in vstopila, so za mano močno zaloputnila. Pred mano pa so bile tri poti. Nato pa je v zvoniku odbila polnoč. Z levega hodnika se je zaslišal glasen smeh. Hitro sem stekla na desni hodnik. A odločila sem se, da moram temu priti do dna. Odšla sem nazaj in zavila na levi hodnik. Nekaj časa sem hodila, nato pa sem zagledala tri paštete, ki so pripovedovale šale. Rekle so, da me spustijo naprej, če jim povem tako dobro šalo, da se bodo vse smejale. In tako sem jim povedala najboljšo šalo, kar sem jih poznala. Ena pa se vseeno ni smejala, zato me niso spustile naprej. Tej sem se zadrsala pod nogami in stekla naprej. Zavila sem desno in po stopnicah navzgor, nato pa naravnost po stopnicah. Tam so stala vrata. Hotela sem jih odpreti. Zaslišala sem globok glas, ki je vprašal, kakšno je geslo. Odgovorila sem, da jaz pač tega ne morem vedeti. In ker je bilo to očitno geslo, so se vrata odprla. Vstopila sem. V sobi je bilo vseh vrst sanj, ki naj bi jih ob enih zjutraj sanjali ljudje. Pogledala sem razpored sanj, da bi videla, če se mi splača zaspati. Toda očitno bom imela nočne more z zombiji. Hotela sem ostati budna, a mi to ni kaj dobro uspevalo. Zato sem pesniku, o katerem naj bi sanjal sosedov Tine, za kratek čas izmaknila pero. Na razpored pa sem napisala druge. Po isti poti sem odšla do vrat, za katerimi so stale paštete. Na hodniku, kjer sem bila, pa je bilo polno omar. Na eni izmed omar je bilo veliko steklenic olja, na drugi pa magnetni čevlji. Skozi špranjo pod vrati sem izlila olje, da je paštete odneslo na desni hodnik. Jaz pa sem z magnetnimi čevlji hodila po stropu nad oljem. Ko sem prišla do poti, ki sem jih zagledala najprej, sem na hodniku, ki vodi naravnost, zagledala odtis stopala. Zato sem odšla po tisti poti. Res sem prišla nazaj ven. Ker bi bila ura kmalu ena, pa sem hitro stekla v hišo in v posteljo. Sanjala sem, kako mi je babi spekla dve toni piškotov. Ko pa sem se zbudila, so pred mano stale tri pašete.

 

Lucija Radež

Print this pageEmail this to someone
(Skupno 40 obiskov, današnjih obiskov 1)