(poustvarjanje po zgodbici Lojzeta Kovačiča Možiček med dimniki)
Jaz sem možiček med dimniki. Sem možiček, ki živi med dimniki. Ime mi je Gozdarček.
Danes grem v gozd. Usedem se na štor. Pa pride mimo jež in mi reče, naj ne posekam hruške. In je nisem. Jež se zahvali in mi da kovanec, s katerim lahko postanem neviden. Grem na drugi štor. Pa pride mimo srna in mi reče, naj ne podrem kostanja, ker ne bo imela ničesar jesti. Nisem podrl kostanja. Srna mi v zahvalo podari zlato seme. Reče mi, naj ga posadim in zrasel bo kostanj, ki bo obrodil toliko kostanjev, da bo imelo celo mesto kaj jesti naslednjih 10 let. Zahvalim se in grem na tretji štor. Mimo pride medved in reče, naj mu dam malo jesti, saj je zelo lačen, ker nima svojega drevesa, da bi lahko jedel. Pa se spomnim zlatega semena, mu dam seme in rečem, naj ga posadi in zrasel bo kostanj, ki ga bo 10 let hranil. Medved se zahvali. Grem naprej in se usedem na četrti štor. Tam me prosi zajec, naj ga skrijem pred lisico, ki ga lovi. Dam mu kovanec nevidnosti in mu povem, da ga bo ta kovanec naredil nevidnega. Zajec se zahvali in odide srečen. Grem na peti štor. Tam me pričaka veverica in prosi, naj ne posekam starega hrasta. Takoj ji obljubim, da ga ne bom. Zahvali se mi z drvmi. Grem domov in zakurim. Na ognju se pojavi iskra, ki mi izpolni željo.
Zaželim si, da nihče nikoli ne bi imel več težav.
Veronika Vidmar, 3. a
