»Ura je že pol osmih, vstati bo treba, saj moraš v šolo, Kim,« je zavpila mami. Ko sem zaslišala mamino klicanje, se mi najprej ni ljubilo vstati, a sem vedela, da moram v šolo.
Vstala sem, se oblekla, pripravila stvari za šolo in odšla do avtobusne postaje. Hoja se je vlekla, saj sem bila še zelo zaspana. Ko sem končno prispela do postaje, sem se usedla na klopco, čez dobrih pet minut je prišel avtobus. Vstopila sem in tam zagledala večino svojih sošolcev. Prisedla sem k Emi. »Zdravo,« me je pozdravila Ema. Odzdravila sem in celo pot sva se pogovarjali, kam bi se prijavili za dobrodelni dan, ki bo že jutri. Odločili sva se, da bova pomagali pri zbiranju starega papirja. Ko je avtobus prispel do šole, smo vsi stekli na igrišče, saj je bilo še petindvajset minut do pouka. Tu so na ju pričakale še ostale sošolke. Odšle smo po žogo in se začele igrati igro kocka.
»Še deset minut do začetka pouka,« je glasno povedala knjižničarka. Vsi smo odhiteli v šolo. Prvo uro smo imeli matematiko. »Pozdravljeni, učenci, sedite,« je dejal učitelj. »Kot veste, je jutri dan dobrodelnosti in v jedilnici so listi za vpis, pri čem želite pomagati. Prosim, če lahko vsak od vas pove, česa se želi udeležiti. Začel bo Nik in potem nadaljujemo po vrstnem redu, kakor sedite.«
»Jaz bom pomagal otrokom pri domačih nalogah,« je povedal Nik in tako smo nadaljevali še ostali.
»Gremo se vpisat!« je rekla Neja. Naglo smo odhitele, a na poti nas je ustavil učitelj športne vzgoje.
»Pozdravljena, dekleta. Kam pa ste namenjena?« je vprašal.
»Vpisat se gremo za jutrišnji dan,« smo mu odgovorile.
»Ali bi lahko za trenutek stopile v mojo pisarno?«
»Seveda.«
Vstopile smo v učiteljevo pisarno in tam zagledale našo bivšo učiteljico za šport. Vse smo bile veselo presenečene. Malo smo se pogovorile in odšle nazaj k pouku. Z dekleti smo odhitele na drugo uro.
»Drin drin drin drin!« je zazvonil zvonec za konec pouka. Vsi učenci smo pohiteli na šolsko malico, ki je bila res dobra. Vse punce smo tiho jedle.
Športno nas je imela učiteljica Maja in odločila se je, da bomo igrali rokomet. V ekipi sem bila z Nejo, Tajo, Mitjem, Tonijem, Anejem in Timijem. Nekaj časa smo vodili za samo en gol. Na žalost je kmalu zvonilo in je moja ekipa izgubila. Vsi smo se odšli preobleč, z dekleti pa smo čisto pozabile, da se moramo vpisati za jutrišnji dan. Četrto in peto uro smo imeli tehniko in tehnologijo. »Juhej, konec pouka za danes!« sem se razveselila. Vsa dekleta smo odhitela na kosilo. Med jedjo sem se spomnila, da smo se pozabile vpisati za jutrišnji dan. Po jedi smo odhitele na mesto, kjer običajno visi list za vpis. Videle smo, da je prostor le še za pomoč pri starejših. Nismo imele izbire, zato smo se vpisale na prosta mesta. Ura je hitro tiktakala in ob pol treh sem odšla na avtobus, vsa nesrečna, da moram jutri pomagati »starčkom«. Vedela sem, da bo to najslabši dan vseh časov.
»Živjo, babi. Kaj delaš?« sem pozdravila doma.
»Kot vidiš, kuham kosilo,« mi je odgovorila. Hotela sem povedati babici za jutrišnji dan in kako sem nad tem razočarana, a sem vedela, da bi bila užaljena, zato ji raje nisem. Ko sta domov prišla starša, smo najprej pojedli kosilo.
»Mami in oči, vaju lahko nekaj vprašam?« sem se oglasila.
»Seveda, ljubica, kar vprašaj,« sta mi odgovorila.
»Bi lahko poklicala ravnateljico šole in jo prosila, če me lahko za jutrišnji dan vpiše nekam drugam?«
»Zakaj pa?«
»Ker ni bilo več prostora, sem se morala vpisati za pomoč starejšim.«
»Oooooo, ljubica. Boš videla, da bo pomoč starejšim zelo zabavna.«
»Ne, pa ne bo!«
»Šla boš in lepo pomagala starejšim!«
Bila sem zelo žalostna, saj bom morala celoten jutrišnji dan preživeti s »starčki«. Poklicala sem sošolke in jim to povedala. Vse smo bile zelo žalostne. Na vpisnem listu sem videla, da gremo samo me in še nekaj največjih zgub na šoli in vsi bodo tudi nas imeli za šolske zgube.
»Vstati je treba!« je zavpila mami. Zelo težko sem vstala, saj sem vedela, da bo danes zelo slab dan. V šolo sem prišla že petnajst minut čez sedem. Na šoli sta ostali samo ravnateljica in tajnica. »Nasvidenje, učenci. Verjamem, da se boste imeli zelo lepo. Me z ravnateljico bova zagotovo zelo pridno delali,« se je od nas z lažnim nasmehom poslovila tajnica Nana.
Ob pol osmih smo se odpeljali z avtobusom. »Dragi učenci, kakor veste, je danes dan dobrodelnosti in celo pot se bomo pogovarjali samo o tem. Dan dobrodelnosti pomeni, da …« je govorila učiteljica za naravoslovje. Naprej ravno nisem slišala, kaj je govorila, saj sem si raje zatisnila ušesa. Sama pri sebi sem se vprašala, ali je ta dan lahko še slabši. Po dveh urah poslušanja o dobrodelnosti in vožnji smo končno prispeli pred dom starejših. Izvedeli smo, da gre z nami kot vodič učitelj Peter Kovačič. Učitelj Peter je najstrožji in najbolj neprijazen učitelj na šoli. »Pozdravljeni v domu za ostarele. Jaz sem Neža,« nas je pozdravila starejša gospa. Predvidevam, da je ravnateljica doma za ostarele ali nekaj podobnega in videti je bila precej nesrečna.
»Pozdravljeni,« smo vsi skupaj odzdravili.
»Za vas in za starejše smo želeli pripraviti nekaj iger, a so vsi starejši odšli na izlet,« nam je povedala gospa.
»Kakšna škoda. Naši učenci so se pa tako veselili druženja s starejšimi ljudmi,« je odgovoril učitelj Peter.
Vrnili smo se na avtobus. Vsa dekleta smo bila zelo zadovoljna, učitelj Peter pa je poklical ravnateljico, da bi ji povedal, da nimamo veliko sreče z obiskom, a ravnateljica se ni oglasila. To je bilo zelo čudno, ker se ravnateljica vedno javi na telefon, ne glede na vse. Nato je učitelj poklical še tajnico, ki je vsa zadihana dvignila telefon.
»Pozdravljeni, gospa tajnica. Vračamo se k pouku, saj nam je obisk odpadel,« je povedal učitelj.
»Nikar! Saj lahko greste še kam drugam. Imam zelo veliko dela in če pridejo otroci, me bodo samo še bolj motili,« je zelo glasno odgovorila tajnica.
Zdelo se mi je zelo čudno, da tajnica tako kriči. Učitelj se je odločil, da se odpravimo v Slovenski narodni muzej. Kmalu smo prispeli. Ker nismo bili najavljeni, smo morali najprej urediti glede vstopnine. Za vodičko smo dobili kar prijazno gospodično, ki nam je povedala veliko novega. Vodenje je trajalo dobro uro. Po končanem ogledu smo bili že vsi lačni in gospodična je vsakomur ponudila majhno čokoladico. Vsi smo se ji zahvalili za sladico in vodenje po muzeju. Pred muzejem nas je že čakal avtobus. Kmalu smo prispeli v šolo in ko smo vstopili, smo v šoli videli same stene brez pohištva. Vsi smo bili zelo presenečeni. Učitelj je takoj poklical policijo, a ta se ni takoj odzvala. Učitelja sem prosila, ali lahko poiščemo storilca. Seveda učitelj ni dovolil, saj je mislil, da se bomo samo igračkale in mogoče še uničile kakšne dokaze. Učitelj je poklical policijo in tajnico, saj ju ni bilo v šoli. Čez nekaj minut je prihitela tajnica.
»Kje pa je ravnateljica?« sem vprašala tajnico.
»Mislim, da je odšla na neko potovanje in zato je ne bo nekaj dni. Naročila mi je naj poskrbim za šolo,« je odgovorila tajnica. Vsi smo se odpravili domov. Čutila pa sem, da moramo s sošolkami to raziskati, saj ravnateljica ne bi kar odšla na potovanje sredi šolskega leta. Hitro sem vzela telefon in prijateljice poklicala. Vse so se strinjale z mojo idejo. Ponoči smo se odpravile v šolo.
Vstopile smo v šolo, ki je bila čisto temačna in strašljiva. »Taja, prižgi luč na telefonu. Tukaj je strašljivo,« je s tresočim glasom dejala Iza. Razdelile smo se v tri skupine. Neja in jaz sva odšli pogledat zunaj šole. Sprehajali sva se in prehodili dva kilometra, a nobenih sledi ali vsaj kakšnega namiga. Odločili sva se, da pogledava, ali imajo ostale punce več sreče. Šlli sva se mimo velikega igrišča šole. Naenkrat pa sem na tleh opazila odtise gum. »Poglej, Neja!« sem zakričala. Neja je hitro pritekla. »Odtisi gum. Poglejva, kam vodijo,« je predlagala. Obe sva sledili odtisom gum. Hodili sva in hodili, a ko sva prišli do travnika so se tam odtisi končali, kot da bi avto poletel. Ozrli sva se naokrog in na travniku je stala samo majhna lesena hišica. »A greva pogledat, kaj je v hišici?« me je vprašala Neja. »Pa dajva,« sem malo prestrašeno dejala. Vstopili sva v leseno hišico in tam zagledali samo nekaj slik. Odpravili sva se nazaj v šolo. »Hej, punce. Ste našle kakšne nove sledi? Midve z Nejo sva jih. Zelo velike odtise gum, ki so naju vodili do majhne lesene kočice, a v njej ni bilo ničesar posebnega, samo nekaj slik,« sem povedala. »Me z Meto pa sva našli prstni odtis na steni in ga fotografirali ter sliko dali Izi in Taji, da jo proučita,« je rekla Ema. »Odlično. Imamo že prvi dve sledi,« sem ponosno rekla. »Mislim, da bi morale ustanoviti klub raziskovalk,« je dejala Taja. Vse smo se strinjale. Dekleta so me določile za vodjo.
»Neja, ti fotografiraš vse sledi. Iza in Taja, ve bosta stvari proučili. Ema in Meta bosta ugotavljali, kdo bi lahko bil osumljenec. Jaz pa bom iskala sledi,« sem resno dejala.
»Zdi se mi, da potrebujemo še ime kluba,« nas je spomnila Neja.
»Kaj če bi se imenovali Najboljše detektivke,« je predlagala Ema.
»Super!« smo vzkliknile vse hkrati. Začele smo raziskovati. Neja je fotografirala odtis gum in prstni odtis in fotografije poslala Izi. Iza in Taja sta se sedli na tla, saj so bile ostale stvari ukradene, in proučile sledi. Ta čas sta Ema in Meta že zapisali nekaj osumljencev. Sprehodile smo se po šoli, da poiščemo še kakšne sledi. Našle nismo ničesar. Ura je bila že pet zjutraj, zato smo se hitro odpravile domov. Odločile smo se, da se jutri ob isti uri dobimo v šoli in nadaljujemo. Ko sem prispela domov, sem bila tako utrujena, da sem se samo ulegla na posteljo in že zaspala. Vstala sem ob pol osmih, saj je pouk odpadel, ker nismo imeli kje sedeti in pisati in ker se je tajnica javila za raziskovanje ropa. Poklicala sem dekleta in predlagala, da se že dopoldan napotimo malo raziskovat. Strinjale so se in dogovorile, da se dobimo čez pol ure pri meni doma, da najprej pogledamo dosedanje sledi in se nato odpravimo iskat nove. Hitro sem prižgala računalnik, pripravila zvezek za zapiske in naložila piškote v veliko rožnato skledo. Dekleta so kmalu prispela. Ema mi je predala seznam osumljencev. Pisalo je: osumljenci so lahko: ravnateljica, soseda šole, tajnica, učitelj Peter in Sašo (šolska zlata ribica). Vse smo se strinjale, da zlata ribica ne more biti osumljenka, saj ne more prenašati tako težkih stvari, kot je na primer šolska miza ali šolska tabla. Saša smo prečrtale s seznama. Imele smo še štiri osumljence. Na svojem računalniku sem imela pravi detektor za iskanje različnih oseb. Neja je pred kamero računalnika dala telefon, na katerem je bila slika prstnega odtisa in odtisa gum. Kamera je skenirala odtis in čez pet sekund so se na računalniku pojavili zapiski. Odtis se je ujemal z odtisom gum kombija, prstni odtis pa se je bil ženski.
Vse smo pogledale na seznam in ugotovile, da so osumljenci lahko samo še tajnica, ravnateljica in soseda šole. Odločile smo se, da gremo obiskat sosedo šole. Moja babica nam je pripravila kakav in čajne piškote. Stekle smo k mizi ter začele malicati.
»Kakav je odličen, gospa,« je pripomnila Neja.
»Ni me treba klicati gospa. Recite mi kar Rozi,« je rekla.
Hitro smo pojedle in odšle k sosedi šole. Pozvonile smo. Nihče ni prišel. Pozvonile smo še enkrat. Čez nekaj minut je na prag hiše stopila soseda, oblečena še v haljo. »Oprostite, če vas motimo, ampak prišle smo vas malo povprašat o kraji pohištva v naši šoli. Ali lahko vstopimo in se malo razgledamo?« je samozavestno in resno vprašala Meta. »Oprostite, otročki, a nisem dovolj naspana za obiske,« je dejala soseda in hitro zaprla vrata. »Tukaj nekaj ni v redu,« sem dejala. »Poglejmo skozi okno,« je predlagala Iza. Stekle smo k najbližjemu oknu, da pogledamo v hišo, a vsa okna so bila zaroletana, da nismo videle skoznja. Odpravile smo se nazaj v šolo. Raziskovale smo naprej.
Kmalu za tem je Neja na steni našla podpis. Poskušala ga je razbrati, a je bil preveč »nakracan«. Fotografirale smo ga in se hotele odpraviti domov, a takrat sem skozi okno opazila gospo, ki je bila oblečena v črna oblačila, imela je črno masko in kladivo. Za njo pa je hodila še ena, prav tako opremljena gospa. Kar otrpnila sem. »Kaj pa je Kim?« me je vprašala Ema. »Tam sta gospe s kladivi. Skrijmo se in poglejmo, kaj bosta naredili,« sem rekla s tresočim se glasom. Hitro smo se skrile na WC, saj je to bil edini prostor za možno skrivališče. Slišale smo, kako se stopinje približujejo. Bile so že čisto blizu. Ema je zajela sapo, da bi kihnila, a ji je Taja hitro nastavila prst pod nos, da jo je ustavila. Tako Ema na srečo ni kihnila, sicer bi nas izdala.
Stopinje so se oddaljevale. »Punce, pogledati je treba, kdo sta ti dve gospe in poklicati policijo, da ju aretirajo,« sem dejala. Nato pa je Ema kihnila. Vse smo se zelo v ustrašile, kaj bo. Stopinje so se spet približevale. Vrata so se počasi odpirala. V WC je vstopila gospa in nas močno prijela. Odvlekla nas je v sosednjo hišo in nas tam zaklenila. Vse smo bile zelo prestrašene. Zagledale smo ravnateljico, kako je bila privezana na stol. Hitro smo jo odvezale. »Kaj se vam je zgodilo?« je radovedno vprašala Ema. »Naša tajnica šole sodeluje v zločinu in ko ste vi odšli, me je zvezala in odnesla vse stvari iz naše šole. Tukaj sem že cela dva dni in upala sem, da me bo kdo rešil in zdaj ste me rešile ve. Hvala!« nam je prestrašeno povedala ravnateljica.
»Hitro se moramo rešiti od tu,« je v joku rekla Iza. Vse smo poskušale odpreti okna in vrata, a so bila zaklenjena. Svojim sošolcem sem hotela poslati elektronsko sporočilo, a ni bilo signala. Vse smo bile obupane. Nismo vedle, kaj lahko storimo. Sprehajala sem se po hiši in iskala izhod iz nje. Zagledala sem majhno odprtinico, skozi katero sem videla, da se nekdo sprehaja mimo hiše. Začela sem vpiti: »Na pomoč, pomagajte, prosim, saj smo ujete v hiši, pomagajte!«. Mimoidoči nas je slišal in nam odprl vrata. Vse smo ga močno objele.
Hitro smo poklicali policijo in stekle smo proti šoli. Zagledale smo dve ženski postavi. Policija je hitro prispela in ju aretirala. Obema so sneli masko in pod njima sta bili tajnica in soseda šole. Odpeljali so ju v zapor.
Naslednji dan nas je ravnateljica poklicala v svojo pisarno in nam izročila priznanje in nagrado, ker smo jo rešile in ujele roparki. Ta novica se je hitro razširila po celi šoli in imeli so nas za junakinje. Nazaj smo dobili tudi šolsko pohištvo.
Kim Kastelic, 6. a