Spodaj je objavljen literarni prispevek (skeč), ki ga je pri pouku izbirnega predmeta LIK napisala Ema Švirt, 9. a na temo življenje v karanteni.

 

Prizor: (V šoli.)
UČITELJ: Tako učenci, danes ste za nekaj časa zadnjič v šoli, saj veste, da razsaja korona virus in samo tako ga bomo lahko premagali. Snov boste dobivali po e-pošti in v spletnih učilnicah. Vse bo lepo razloženo.
UČENCI (Veselo.): Jes, toooo! Podaljšane počitnice, končnoo!
UČITELJ: Pa da ne boste mislili, da so to počitnice, to je pouk, samo ne v šoli, ampak doma, je jasno?
UČENCI (Neprepričljivo.): Ja, ja, saj vemo…
UČITELJ: Okej. Bodite zdravi in upam, da se kmalu vidimo.

prizor – PRIČAKOVANJA UČENCEV: (Pred šolo.)
UČENEC 1: Ej, daj gremo jutri na igrišče malo fuzbal pa to špilat, ker itak –  kaj, za tisto šolo nobeden ne bo vedel, če delamo, ali pa ne delamo.
UČENEC 2: Ja, ja, itak! Oni zdaj mislijo, da bom jaz doma delal, pa ne vem kaj še vse! Phhh, naj si mislijo! Saj bo to itak kmalu minilo.
UČENEC 3: Ja, ajde, daj, jutri ob desetih na igrišču, pa denar imejta sabo, bomo šli še na eno kosilo tam v picerijo.
UČENEC 1: Ajde!!
UČENEC 2: Ok, br`t!!
UČENEC 3: Ok, ajde, daj, se vidimo jutri.

prizor – PRIČAKOVANJA UČENK: (Pred šolo.)
UČENKA 1 : Ej, Maja, daj prideš ti k meni danes prespat, bomo filme gledale, pa jedle. Pa v šoping bomo šle malo pogledat.
UČENKA 2: Ja, valda! Jaz itak za šolo ne bom nič delala, saj ne bodo vedli.  Ja, itak da pridem, samo domov grem po oblačila, pa pridem, OK?
UČENKA 1: OK, OK, ti kar pridi, kadar `češ.
UČENKA 2: Okej, ajde, se vidimo!
UČENKA 1: Adijo!

prizor – REALNOST UČENCI
UČENEC 1 (Gleda oddajo 24 ur.)
TV: Iz vlade so sporočili, da se od danes naprej med sabo ne smemo družiti v večjem številu. Zadrževanje na javnih mestih bo kaznovano. Vsi gostinski obrati bodo zaprti, …
UČENEC 1 (Kliče Učenca 2.): Ej, si slišal po televiziji, da se ne smemo družiti, pa v gostilne ne smemo hoditi!? Joooou!
UČENEC 2: Ja, pravkar gledam. Pa kaj je s temi, kaj oni mislijo, da bom jaz cele dneve notri v hiši ali kaj!? Joooo!
UČENEC 1: (Užaljeno.) Mislim, da ne bo nič z našim igriščem. Daj še unemu sporoč`, da se ne morem dobit, prav?
UČENEC 2: OK, OK mu bom sporočil. Daj, se bomo pa po telefonu slišali, ker itak ne bomo imeli nič za delati, ker tudi, če bo kaj za šolo, bo po mojem malo.
UČENEC 1: Ja, ja, itak! Ajde bok, se slišimo.
UČENEC 2: OK, ajde čau!

prizor: (Naslednji dan se učenci »utapljajo« v zvezkih, ker je toliko snovi.)

prizor – REALNOST UČENK
UČENKA 1 (Gleda televizijo.)
TV: Prav tako so nam iz vlade sporočili, da ne bomo smeli hoditi v sosednje občine, v trgovino bomo morali z rokavicami in masko, med osebami mora biti vsaj meter in pol razmika, …
UČENKA 1 (Telefonira Učenki 2): Ej, si slišala, kaj so rekli po televiziji?
UČENKA 2: Ja, sem. Pa kaj jim ni jasno!!! Zdaj pa ne morem priti k tebi, ker si v drugi občini! Pa ne bom jaz v trgovino hodila z maskami pa rokavicami – to mi bo cel mejkap uničilo! Pa kaj je z njimi!? Joooo!
UČENKA 1: Ja, `nda! Kako se bomo me zdaj družile? Zgleda, da se bomo lahko samo prek telefona pogovarjale. Ampak k sreči bo to hitro minilo.
UČENKA 2: Ja, saj! 14 dni, potem bo pa konec tega. Ja, ja, itak – po telefonu se bomo pogovarjale, ja, ker itak za šolo ne bo treba nič delati.
UČENKA 1: Ja! Pa  v bistvu je zdaj dobro, ker bomo lahko za valeto vse pripravljali pa to. Joooo, komaj čakam valeto!
UČENKA 2: Ja, jaz tudi! OK, ajde, daj, se slišimo. Adijo!

prizor: (Učenci po mailu dobijo obvestilo, da bodo imeli spletno srečanje.)

(Na srečanju.)
UČITELJ: Pozdravljeni! Zbrali smo se, da vam povem, da valeta po vsej verjetnosti odpade in da se danes vidimo zadnjič.
UČENCI (Žalostni in jezni.): Neeeee, nooo, zakaaaj!?

KONEC

Avtorica: Ema Švirt, 9. a
Mentorica: Barbara P. Plevanč

Print this pageEmail this to someone
(Skupno 289 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost