UKRADENA PESMICA
Iz omare je zletela muha. Pesnik se je ustrašil in hitro odšel iz svoje pisarne. Nato pridem jaz in začnem loviti muho. Pesnik je slišal, da je v njegovi pisarni nered. Hitro je stekel v pisarno. Zagledal je muho in me ponesreči zaprl v omaro. Nenadoma sem slišala kričanje. V omari se je prižgala luč. Našla sem ključ v pesnikovih hlačah. Nato sem odklenila in skozi okno zagledala, kako je Kokodesa ukradla pesmico. Hitro sem ji sledila. In ko sem prišla, je bila pesmica v kletki. Ključ sem imela pri sebi. Hotela sem odkleniti kletko, a ni šlo, ker je bil pred mano stražar. Pesnik je iskal svojo pesmico. Ni in ni je našel. Ko je prišel ven, je slišal klic na pomoč. Pesnik je slišal pesmico in sledil njenemu glasu. Maček in pesnik sta s skupnimi močmi rešila pesem. S super hitrim kolesom smo oddrveli s pesmico nazaj. Kokodesa nikoli več ni vzela pesmice. Tako so imeli vsi mir.
Tija Kastelic
UKRADENA PESMICA
Pripravljal sem se na operacijo št. 5 a. Nabrusil sem kremplje in skočil. Operacija 5 a je uspela. Bil sem na postelji, ne da bi me pesnik videl. Sicer bo zdaj postelja polna dlak, ampak skušnjavi se je težko upreti. Okno v sobi je bilo odprto, noter je priletela muha. Začela je neusmiljeno letati okoli moje glave in mi grenila dremuckanje. Hotel sem ji pokazati, kaj se to pravi motiti me sredi popoldanskega spanja. Lovil sem jo po celi sobi. Nazadnje je odletela v stekleno omaro. Skočil sem za njo in ravno ko sem jo ujel, se je pokazala pesnikova roka, ki je zaprla omaro, medtem ko sem kregal muho, ki je bila že nekaj časa mrtva. Skozi okno je prišla velika, hudobna, neumna in precej debela, smrdeča kura Kokodesa. S svojo perutjo je zagrabila pesmico (ki je skoraj tako lepa kot jaz). Skočila je skozi okno in predrzno odšla. Močno sem se zaletel v steklo. Razbilo se je. Tudi sam sem skočil skozi okno in sedel na svoj super moto 2000. 9000 kilometrov na uro sem se vozil proti bližnjemu kokošnjaku. Skril sem se na drevo in čakal. Jok pesmice se je bližal. Nato se je prikazala Kokodesa s pesmico. Z motorjem sem šel nazaj k pesniku. Skoraj so me opazili na motorju. Med potjo sem se trikrat zaletel v drevo, ko sem le prišel k pesniku na vrt, je ravno sraka rekla, da nečesa, žal, ne ve. Pesnik me je vprašal, če jaz vem, kam je izginila pesmica. Povedal sem, kam jo je odnesla Kokodesa. Odšel je ponjo. Hotel sem mu ponuditi svoj motor, pa sem se spomnil, da je to izumitelj Mačkonopametnobrihten prepovedal. Za motor lahko veva samo midva z izumiteljem. Zdaj se lahko posvetim lovljenju muh. Mimogrede, so zelo dobrega okusa!
Lucija Radež