V petem razredu nas je srbohrvaščino učil ravnatelj Franc Pavkovič. Pogovarjali smo se o lekciji iz učbenika o psu. Sredi ure se je spomnil, da bi nam popestril pouk. Naročil nam je, da naj mirno počakamo v učilnici, on pa je odšel. Niti na misel nam ni prišlo, da bi kdo od nas kam šel. Lepo smo ga počakali v učilnici. Ko je prišel nazaj, je imel v suknjiču zavitega svojega kužka, belega pudlja. Zelo nas je presenetil. Še več smeha pa je sledilo kasneje. Šel je po vrsti in vsak v klopi je moral povedati, če ima doma psa in kako mu je ime. Več kot deset odgovorov je bilo takih: Piki, Piko, Piki, Pika, … Očitno nismo imeli kakšne velike domišljije pri dajanju imen našim pasjim prijateljem.

Druga izkušnja z ravnateljem mi je ostala v precej slabšem spominu. Razredna in predmetna stopnja sta imeli takrat malico drug za drugim. Večkrat se je zgodilo, da smo mi »prvčki« še jedli, ko so že prihrumeli ta veliki” učenci. Če si »prvček«, je »osmar« zate ogromen. Spomnim se, da smo imeli tisti dan za malico belo kavo in žemljo. Bila sem malo prestrašeno dekletce in ko sem videla, da se bodo “ta veliki” usedli poleg nas, me je pograbila panika. Ker nismo smeli hrane odnašati v razred, jesti z njimi me je bilo pa tudi strah, nisem imela druge izbire, kot da sem celo žemljo vtaknila v skodelico za kavo in jo odnesla nazaj. Ravno v tistem trenutku pa je mimo prišel ravnatelj. Ne spomnim se točno, kaj je rekel, spomnim se le, da je bil zelo, zelo hud in da me je prijel za roko in me pred celo predmetno stopnjo peljal v zbornico k naši učiteljici Nadi Lapanje. Strah je bil grozen in jokala sem kot dež. Učiteljica Nada je videla, kako sem nebogljena in da sem lekcijo že dobila, zato me je samo pomirila in peljala v razred.

V prvem razredu nam je po določenem času učiteljica Nada Lapanje prepovedala računanje na prste. Ker je bilo računanje brez prstov zame pretežko, sem se domislila druge variante. Med računanjem sem se ozirala naokrog in preštevala, seštevala in odštevala sošolce in sošolke. Učiteljica Nada je tudi to kmalu opazila in kmalu mojo domislico povedala mami na govorilnih urah. Potem pa nisem imela izbire, kot da sem se naučila računati na pamet.

Na razredni stopnji pa se je zgodilo tudi tole. Predmetna stopnja je pripravljala šolsko glasilo in ker jim je očitno zmanjkalo idej za članke, so se domislili narediti za njih nekaj smešnega, za nas mlajše pa groznega. V času, ko smo zjutraj v jedilnici čakali na pouk, so k nam prišle takratne »šestarke«, dve od njih sta bili celo sestri mojih sošolcev. Dale so nam listke in nam naročile, da moramo nanje napisati, v koga smo zaljubljene. Nekaj smo se upirale, ampak so nas kar hitro prepričale, da to ne bo nič takega. Nobena pa ni povedala, zakaj moramo to napisati. Ker sem bila vedno ubogljiva deklica, sem opravila nalogo. Na hitro sem se ozrla po jedilnici, da bi videla, katerega od naših fantov tisti dan ni v šoli. Ker je manjkal Rok, sem na kratko napisala: Zaljubljena sem v Roka. Na dogodek sem že pozabila, ko so se čez nekaj dni iste punce pojavile na vratih. Smejale so se na ves glas in v rokah držale šolsko glasilo. Lahko si zamislite, kako močno sem si takrat želela udreti v zemljo. Norčevale pa se niso samo one, ampak vsi po vrsti.

                                       Marjana Blažič Hočevar, generacija 1986-1994

 (Spomine uredila Melita Bevc Novak)

Related Images:

(Skupno 363 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost