Resen človek in …

10/06/2017

RESEN ČLOVEK, ČAROVNICA IN SNEGULJČICA

Nekoč, pred davnimi časi, je v koči živel resen človek. Nikoli se ni nasmejal. Za goro pa je živela čarovnica. Izdelovala je zlobne izume, da bi zastrupila Sneguljčico.

Nekega dne je k čarovnici prišel resen človek. Potrkal je na vrata in prišla je čarovnica. Vprašala ga je, kako mu je ime. Pokimal je z rameni. Čarovnica  je resnega človeka vprašala, če ga lahko vzame. Pokimal je. Dala mu je ime Bokso. Bil je kar zadovoljen. Sneguljčica se je zabavala z očetom Antonom in mamo Anico. Nekega dne sta morala mama in oče v skrivni predor.

Čarovnica in Bokso sta za Sneguljčico naredila jabolko. Jabolko je bilo zastrupljeno. Čarovnica se je oblekla v revno babico.  Z jabolkom je šla k Sneguljčici. Potrkala je na vrata. Sneguljčica je odprla. Ko ji je čarovnica dala jabolko, je Sneguljčica vedela, da je nekaj narobe z jabolkom. Hitro ga je dala čarovnici v usta. Tako se je resen človek prvič nasmejal. Čarovnica je umrla. Sneguljčica z družino in resen človek pa so srečno živeli do konca svojih dni.

Tija Kastelic

RESEN ČLOVEK IN FENIKS

Nekoč, pred davnimi časi, je živel resen človek. Bil je zelo lačen, ampak ni imel denarja. Odločil se je, da gre na dolgo potovanje.

Zavedal se je, da bo potovanje zelo dolgo in nevarno, ampak vsako sekundo je bil bolj lačen. Podal se je na pot do vulkana. Najprej je moral preplezati brezno smeha. Videl je veverico teči skozenj. Začela se je smejati. Iz brezna je začel prihajati temen in zadušljiv oblak dima. Veverica je izginila v dimu. Ko je dim izginil, se je videlo le okostje veverice. Resen človek je vedel, da ne sme vdihavati zraka nad breznom. Zadržal je dih in začel hoditi po hlodu preko brezna. Začelo se mu je vrteti. Zmanjkovalo mu je zraka. Ko je že mislil, da ni več upanja, je prišel na cilj. Bil je ponosen nase. Odšel je naprej. Prispel je do gozda lizik. Videl je samoroga in ga zajahal. Videl je medvedke, rožice in tovornjake. A to so bile le igrače.

Prišla je nevihta in vse igrače spremenila v zlobne duhove. Začeli so ga loviti. Lovili so ga po celem gozdu. Med bežanjem je resen človek videl lasersko pištolo X20XYFEX in jo vzel s kamna. Začel je streljati duhove. Po desetih minutah jih ni bilo več. Samorog je izginil in z njim tudi nevihta. Resen človek je počasi padal s hitrostjo 169 km na uro.

Na drugi skali je našel padalo. Ni vedel, da je to gnezdo zombel. Zombele so ga hotele pičiti, a se je uspel ubraniti. Težava je bila le v tem, da ni opazil ene same zombele. Ali veste, kaj se je zgodilo? Pičila ga je. Ali veste, kaj je on storil? Auuuuuuu! Zaspal je. Ko se je zbudil, je videl vulkan, v katerem je živel feniks. Povzpel se je na vulkan. Imel je zelo malo hrane, zato ni vedel, ali bo lahko preživel. Prišel je do vhoda v vulkan. Videl je jezero, polno lave, v kateri so bili koničasti kamni. Poskusil je stopiti na enega od njih, a se je začel premikati, saj so bili vsi kamni ena sama lavina pošast. Glava se je dvignila in resen človek se je prestrašil. Na svoji desni strani je videl ledeni meč. Začel je mahati z njim, dokler ni zadel pošasti. Ta je zaledenela. Prišel je do feniksa. Tam ni bilo nobenega, zato je resen človek vzel jajce feniksa in jo popihal. Resen človek ni bil nikoli več resen.

Alen Bunderšek

RESEN ČLOVEK

Nekoč, pred davnimi časi, je živel resen človek. Res se ni nikoli smejal. Vedno je resno govoril in ni poznal šale. Ker je bil vedno resen in se ni znal sladko nasmejati, je bil vedno sam. K njemu ni bilo odraslih niti otrok. Velikokrat je sanjal resne sanje. Kmalu je zbolel. Prišli so otroci in mu prinesli dobrote. Skupaj so jih pojedli in si pripovedovali vesele zgodbe. Resen človek je bil vesel in kmalu je ozdravel. Srečno so živeli do konca svojih dni.

Pia Košiček

RESEN ČLOVEK IN …

Nekoč, pred davnimi časi, je živel resen človek. To je bila morska deklica. Bila je zelo resna, ker ni marala šal.

Nekega dne pa je bilo lepo jutro. Prišel je jež in ji povedal zelo smešno šalo o njej. Potem se je jež nasmejal, morska deklica pa se je nanj razjezila. Ko je bila besna, ga je po riti. Ampak če bi jež vedel, da ona ne mara šal, ga ne bi zdaj tako bolela rit in bodice. Ta večer je morska deklica zelo resno zaspala. Veliko pa je kadila. Temu se živali niso mogle izogniti. Zato so sklenile nekaj narediti. Razmišljale so in razmišljale, dokler se ni oglasil zajček dolgouhec: »Že vem! Ne mara šal! Povejmo ji vse smešne šale o njej!« Druge živali pa so samo omahovale. Zajec je predlagal, da se živali zaščitijo. Živali so se strinjale. Začele so se pripravljati. Zajec se je zaščitil tako, da si je na ritko dal umetne zobe in so ga posnemali še ostali zajci. Ježki so se zaščitili tako, da so imeli bodice ves čas naježene. Vsi volkovi so imeli na repu njeno najljubšo hrano in ko jo je hotela vzeti, jo je volk stresel z repa. Druge živali so imele svoje skrivnosti. Na koncu te vojne so živali le zmagale. Morska deklica pa je rekla, da bo nehala kaditi, če jo premagajo živali, sicer bo kadila še bolj kot prej. Ker so živali zmagale, se je morska deklica spremenila v majhno prijazno morsko deklico,  ki so jo vzgajale živali. Postala je delavna, pridna, prijazna deklica, tudi za šale. Živali so bile zelo srečne!

Manca Novak

RESEN ČLOVEK IN MORSKA DEKLICA

Nekoč, pred davnimi časi, je živel resen človek. Nihče ni vedel, kako mu je ime, saj je odgovarjal na samo zelo resna vprašanja. Žena mu je že umrla, ker ni mogla prenašati, da je tako resen. Imel je hčer, ki je bila ravno njegovo nasprotje. Bila je igriva, navihana in smejoča punčka. Stara je bila pet let. Ime pa ji je bilo Ana. V beli plastelin je dala rdeče črnilo. Nato je dodala pomarančni sok in dve kapljici laka. Oblikovala ga je v kroglico in jo za en dan spravila v žep. Odšla je k reki. Splezala je na najvišje drevo in nanj privezala močno vrv. Na drugi konec vrvi je navezala deščico. Medtem ji je kroglica, ki jo je imela v žepu, padla v vodo. Voda je močno zabrbotala. Vse se je streslo. Ana se je ustrašila, nato pa skomignila z rameni in odšla domov.

Prvega julija sta z očkom za en teden odšla v brunarico, ki je stala ob tisti reki. Ana se je odšla kopat. Tisti resen človek, kakorkoli mu je že ime, pa je počel bolj resne stvari. Razmišljal je na primer, kako bi ostal resen, ko mu kdo pove resnično smešno šalo. Ali pa kako bi bil lahko najbolj resen med umivanjem zob, predvsem pa, kako bo zjutraj resno pogledal sodelavca, ki mu gre tako strašno na živce.

Ko je resno sedel v naslonjaču, mu je v glavo priletela debela knjiga. Odprl jo je na strani sto trideset. Začel je brati. Bilo je nekaj o tem, kako je nekemu dekletu v vodo padel nek plastelin in da zdaj v vodi živijo nekakšna pravljična bitja. Zamrmral je nekaj o tem, da so te pravljice same neumnosti. Knjigo je močno zalučal v vodo. Nekaj minut je opazoval svojo hčer, kako je prijela za deščico, se zagugala in skočila v vodo. Zaslišal je glas, ki ga je vabil v vodo. Rekel si je, da nima kaj izgubiti, zato je odšel v vodo. Sprehajal se je po rečnem dnu. Kar naenkrat ga je nekaj močno potegnilo v globino vode. Padel je v nezavest. Ko se je zbudil, je bil v dvorani. Pred njim pa so plesala pravljična bitja, o katerih je pisalo v tisti knjigi, ki mu je prej priletela v glavo. Približala se mu je vodna deklica. S kazalcem, na katerem je imela zlat prstan, se je dotaknila njegovega kazalca. Rekla mu je, naj ne bo tako resen. Takrat se je spremenila v njegovo ženo Katarino. On pa se je začel močno tresti. Okrog njega je žarela močna zlata svetloba. Ko ga je nehalo tresti, je ležal na bregu.

Zdaj niti slučajno ni bil več resen. Ravno nasprotno, zdaj je bil kot Ana. Pred njim je stala Katarina. Poklicala ga je po njegovem imenu, Martin. Tako so odslej skupaj živeli srečno, brez resnega člana v družini.

Lucija Radež

Related Images:

Nenavadna zgodba

10/06/2017

 KAKO SEM POSTALA RAVNATELJICA

Leta 011 sem šla na morje. Med potjo sem zagledala veliko stvari: vijolične ptice, oranžna drevesa, pravokotno kamelo in moder vrt. Ko smo prišli na morje, smo se razpakirali in našla sem belega snežaka. Šla sem se kopat in v morju je bil morski pes. Rekla sem si, da grem rajši kar v šolo. Mamico in očka sem prepričala, da bom hodila v šolo. Ko sem tja res prišla, sem stekla pogledat urnik. V ponedeljek smo imeli smejanje, obmetavanje s hrano, izdelovanje smetnjakov in brcanje. Ko sem prebrala urnik, sem ugotovila, kakšna je ta šola in da srede sploh ni na urniku. Pod urnikom je pisalo, da ni srede zaradi učiteljice Danice, ker ne verjame v sredo. Rekla sem si, da se moram prilagoditi. Nato so prišle tri punce. Izzivale so me.

Vsak dan sem hodila v šolo. Ko sem bila tam že eno leto, sem bila najbolj vzgojena deklica. Nato sem dobila prijatelje Lili, Mici in Lojzeta. Nato sem postala ravnateljica. Trem važičkam sem dala navodilo, da morajo vsak dan narediti deset nalog. Otilija pa je moja najboljša prijateljica.

Tija Kastelic

ZAMRZNJENO KRALJESTVO

Nekoč, pred davnimi časi, je živel dojenček Tine. Prišla je čarovnica in ga uročila za osemnajst let. V prst ga bo mogla zbosti pred osemnajstim rojstnim dnem. Ko je prišla na njegov osemnajsti rojstni dan, je uro zavrtela nazaj in ga zares uročila. Prišel je zmaj in vzel čarovnico iz kraljestva. Šla sta k njemu domov. V kraljestvu, kjer je živel uročeni Tine, so vsi ljudje zamrznili, razen čarovnice Katje. Ona je imela princeso Barbaro, ki je Tineta rešila uroka, in takrat so tudi vsi ljudje odmrznili.

France Bevc

O DOKTORJU, KI JE USTVARIL FRANKENSTAJNA

Nekoč je živel doktor Dahla Mevža. V svojem laboratoriju je ustvarjal svojega služabnika iz vijakov in blaga. Lutko je postavil na oživljevalnik 3000 in prižgal stroj. Nenadoma so začeli pokati kabli. Doktor Dahla Mevža je vedel, da je nekaj narobe. Po zraku so letele iskre in oživljevalnik 3000 se je ugasnil. Iz njega je prišel Frankenstajn. Doktor Dahla Mevža se je skril za betonski zid. Frankenstajn je vstal in začel uničevati laboratorij. Doktor Dahla Mevža je zbežal skozi vrata. Meščane je opozoril, da prihaja neuničljiv vojščak iz vijakov in blaga. A vse zaman, kajti nihče mu ni verjel razen lovca na pošasti, Mikanela. Doktor Dahla Mevža ga je pospremil do njegovega laboratorija. Medtem je Frankenstajn ponesreči razbil kozarec, v katerem so čakali lačni zombiji. Takrat je Mikanel prišel v hišo. Preiskal je vse sobe podstrešja. Prišel je na podstrešje in preiskal vse, razen omare. Takrat je zaslišal čudne zvoke. Malo ga je bilo strah, vendar je vseeno odprl omaro in zagledal Frankenstajna. Mislil je, da je zloben. Frankenstajn je šel proti njemu in ga objel! Izkazalo se je, da sploh ni bil zloben. Predstavil ga je vsej vasi.

Vsi so živeli srečno do konca svojih dni.

Alen Bunderšek

 KRALJ DUHOV

Na neki šoli je bil nekoč kralj duhov. Z vojsko so šli vsako noč strašit od sobe do sobe, zato otroci niso mogli spati. Zelo so se bali kralja duhov,  njegove vojske in volka Diksa. Ko je Diks zatulil, so se vsi razbežali in šli spat k učiteljem in učiteljicam v tretje nadstropje. Ko je vojska duhov odšla nazaj v skriti brlog, so se učenci vrnili v sobe po stopnicah navzdol. Učiteljem je bilo tega že dovolj, zato so dali pred vsaka vrata pet stražarjev, da bi pregnali vojsko duhov. A duhovi se niso vdali. Kralj duhov jih je poslal še več. Naslednje jutro pa so imeli za malico obmetavanje s hrano. In kar naenkrat so se pojavili duhovi. Za trenutek so vsi duhovi otrpnili, ker je bilo učencev in učiteljev več kot njih, zato so se razbežali kot dojenčki. Učenci in učitelji so se pa samo smejali. Potem je kralj duhov šel na drugo šolo strašit in nikoli več niso prišli na to šolo. Vsi so bili veseli.

Manca Novak

ZLOBNI ZMAJ

Nekoč, pred davnimi časi, ko sem bila še majhna, sem šla sama nabirat jagode v gozd in videla jamo. Vstopila sem v to jamo. Prišla sem do spečega zmaja in zagledala okostnjake. Potem sem zakričala in zmaj se je zbudil. Takrat je odprl usta, jaz pa sem mu zarinila palico vanje. Potem me je prijel za nogo in jaz sem ga opraskala. Ustrašil se je in me tudi on opraskal. Potem pa sem ga vprašala, ali bi bil rad tako zloben. Odgovoril je, da ne bi bil rad več zloben. Takrat sem zanj skrbela, dokler nista prišla starša pome. Takrat sta videla, da se družim z zmajem. Očka ga je hotel ubiti, a sem mu preprečila in mu razložila, da ga ne sem ubiti, ker bom drugače pobegnila od doma. In oče ga ni ubil. Začelo se je temniti in prespali smo v jami z zmajem. Prišli so lovci in videli zmaja, ki leži poleg ljudi, okoli sebe pa ima kosti. In takrat so ga hoteli ubiti. A ni jim uspelo, ker sem jih jaz ustavila. In tako sem odšla domov in zmaja sem pustila v jami, tako sem živela srečno.

Anamarija Vidmar

TRI PAŠTETE

Neke noči sem se sprehajala po temni ulici. Hodila sem ne vem kam, ker sem bila prezaposlena z razmišljanjem o tem, kaj razmišljam. Ko sem prišla do ugotovitve, sem se ozrla okoli sebe. Okrog in okrog je stala velikanska graščina, nad mano so leteli netopirji. Zagledala sem pozlačena vrata. Mogoče bodo vodila nazaj ven. Ko sem jih odprla in vstopila, so za mano močno zaloputnila. Pred mano pa so bile tri poti. Nato pa je v zvoniku odbila polnoč. Z levega hodnika se je zaslišal glasen smeh. Hitro sem stekla na desni hodnik. A odločila sem se, da moram temu priti do dna. Odšla sem nazaj in zavila na levi hodnik. Nekaj časa sem hodila, nato pa sem zagledala tri paštete, ki so pripovedovale šale. Rekle so, da me spustijo naprej, če jim povem tako dobro šalo, da se bodo vse smejale. In tako sem jim povedala najboljšo šalo, kar sem jih poznala. Ena pa se vseeno ni smejala, zato me niso spustile naprej. Tej sem se zadrsala pod nogami in stekla naprej. Zavila sem desno in po stopnicah navzgor, nato pa naravnost po stopnicah. Tam so stala vrata. Hotela sem jih odpreti. Zaslišala sem globok glas, ki je vprašal, kakšno je geslo. Odgovorila sem, da jaz pač tega ne morem vedeti. In ker je bilo to očitno geslo, so se vrata odprla. Vstopila sem. V sobi je bilo vseh vrst sanj, ki naj bi jih ob enih zjutraj sanjali ljudje. Pogledala sem razpored sanj, da bi videla, če se mi splača zaspati. Toda očitno bom imela nočne more z zombiji. Hotela sem ostati budna, a mi to ni kaj dobro uspevalo. Zato sem pesniku, o katerem naj bi sanjal sosedov Tine, za kratek čas izmaknila pero. Na razpored pa sem napisala druge. Po isti poti sem odšla do vrat, za katerimi so stale paštete. Na hodniku, kjer sem bila, pa je bilo polno omar. Na eni izmed omar je bilo veliko steklenic olja, na drugi pa magnetni čevlji. Skozi špranjo pod vrati sem izlila olje, da je paštete odneslo na desni hodnik. Jaz pa sem z magnetnimi čevlji hodila po stropu nad oljem. Ko sem prišla do poti, ki sem jih zagledala najprej, sem na hodniku, ki vodi naravnost, zagledala odtis stopala. Zato sem odšla po tisti poti. Res sem prišla nazaj ven. Ker bi bila ura kmalu ena, pa sem hitro stekla v hišo in v posteljo. Sanjala sem, kako mi je babi spekla dve toni piškotov. Ko pa sem se zbudila, so pred mano stale tri pašete.

Lucija Radež

Related Images: