Literarni prispevki – “Čez 20 let”
Čez 20 let – Živa Antončič Petelin, 8. b
Čez 20 let – Kristina Žagar, 9. a
Mentorica: Barbara Pavlovič Plevanč
Čez 20 let – Živa Antončič Petelin, 8. b
Čez 20 let – Kristina Žagar, 9. a
Mentorica: Barbara Pavlovič Plevanč
UKRADENA PESMICA
Iz omare je zletela muha. Pesnik se je ustrašil in hitro odšel iz svoje pisarne. Nato pridem jaz in začnem loviti muho. Pesnik je slišal, da je v njegovi pisarni nered. Hitro je stekel v pisarno. Zagledal je muho in me ponesreči zaprl v omaro. Nenadoma sem slišala kričanje. V omari se je prižgala luč. Našla sem ključ v pesnikovih hlačah. Nato sem odklenila in skozi okno zagledala, kako je Kokodesa ukradla pesmico. Hitro sem ji sledila. In ko sem prišla, je bila pesmica v kletki. Ključ sem imela pri sebi. Hotela sem odkleniti kletko, a ni šlo, ker je bil pred mano stražar. Pesnik je iskal svojo pesmico. Ni in ni je našel. Ko je prišel ven, je slišal klic na pomoč. Pesnik je slišal pesmico in sledil njenemu glasu. Maček in pesnik sta s skupnimi močmi rešila pesem. S super hitrim kolesom smo oddrveli s pesmico nazaj. Kokodesa nikoli več ni vzela pesmice. Tako so imeli vsi mir.
Tija Kastelic
UKRADENA PESMICA
Pripravljal sem se na operacijo št. 5 a. Nabrusil sem kremplje in skočil. Operacija 5 a je uspela. Bil sem na postelji, ne da bi me pesnik videl. Sicer bo zdaj postelja polna dlak, ampak skušnjavi se je težko upreti. Okno v sobi je bilo odprto, noter je priletela muha. Začela je neusmiljeno letati okoli moje glave in mi grenila dremuckanje. Hotel sem ji pokazati, kaj se to pravi motiti me sredi popoldanskega spanja. Lovil sem jo po celi sobi. Nazadnje je odletela v stekleno omaro. Skočil sem za njo in ravno ko sem jo ujel, se je pokazala pesnikova roka, ki je zaprla omaro, medtem ko sem kregal muho, ki je bila že nekaj časa mrtva. Skozi okno je prišla velika, hudobna, neumna in precej debela, smrdeča kura Kokodesa. S svojo perutjo je zagrabila pesmico (ki je skoraj tako lepa kot jaz). Skočila je skozi okno in predrzno odšla. Močno sem se zaletel v steklo. Razbilo se je. Tudi sam sem skočil skozi okno in sedel na svoj super moto 2000. 9000 kilometrov na uro sem se vozil proti bližnjemu kokošnjaku. Skril sem se na drevo in čakal. Jok pesmice se je bližal. Nato se je prikazala Kokodesa s pesmico. Z motorjem sem šel nazaj k pesniku. Skoraj so me opazili na motorju. Med potjo sem se trikrat zaletel v drevo, ko sem le prišel k pesniku na vrt, je ravno sraka rekla, da nečesa, žal, ne ve. Pesnik me je vprašal, če jaz vem, kam je izginila pesmica. Povedal sem, kam jo je odnesla Kokodesa. Odšel je ponjo. Hotel sem mu ponuditi svoj motor, pa sem se spomnil, da je to izumitelj Mačkonopametnobrihten prepovedal. Za motor lahko veva samo midva z izumiteljem. Zdaj se lahko posvetim lovljenju muh. Mimogrede, so zelo dobrega okusa!
Lucija Radež
RESEN ČLOVEK, ČAROVNICA IN SNEGULJČICA
Nekoč, pred davnimi časi, je v koči živel resen človek. Nikoli se ni nasmejal. Za goro pa je živela čarovnica. Izdelovala je zlobne izume, da bi zastrupila Sneguljčico.
Nekega dne je k čarovnici prišel resen človek. Potrkal je na vrata in prišla je čarovnica. Vprašala ga je, kako mu je ime. Pokimal je z rameni. Čarovnica je resnega človeka vprašala, če ga lahko vzame. Pokimal je. Dala mu je ime Bokso. Bil je kar zadovoljen. Sneguljčica se je zabavala z očetom Antonom in mamo Anico. Nekega dne sta morala mama in oče v skrivni predor.
Čarovnica in Bokso sta za Sneguljčico naredila jabolko. Jabolko je bilo zastrupljeno. Čarovnica se je oblekla v revno babico. Z jabolkom je šla k Sneguljčici. Potrkala je na vrata. Sneguljčica je odprla. Ko ji je čarovnica dala jabolko, je Sneguljčica vedela, da je nekaj narobe z jabolkom. Hitro ga je dala čarovnici v usta. Tako se je resen človek prvič nasmejal. Čarovnica je umrla. Sneguljčica z družino in resen človek pa so srečno živeli do konca svojih dni.
Tija Kastelic
RESEN ČLOVEK IN FENIKS
Nekoč, pred davnimi časi, je živel resen človek. Bil je zelo lačen, ampak ni imel denarja. Odločil se je, da gre na dolgo potovanje.
Zavedal se je, da bo potovanje zelo dolgo in nevarno, ampak vsako sekundo je bil bolj lačen. Podal se je na pot do vulkana. Najprej je moral preplezati brezno smeha. Videl je veverico teči skozenj. Začela se je smejati. Iz brezna je začel prihajati temen in zadušljiv oblak dima. Veverica je izginila v dimu. Ko je dim izginil, se je videlo le okostje veverice. Resen človek je vedel, da ne sme vdihavati zraka nad breznom. Zadržal je dih in začel hoditi po hlodu preko brezna. Začelo se mu je vrteti. Zmanjkovalo mu je zraka. Ko je že mislil, da ni več upanja, je prišel na cilj. Bil je ponosen nase. Odšel je naprej. Prispel je do gozda lizik. Videl je samoroga in ga zajahal. Videl je medvedke, rožice in tovornjake. A to so bile le igrače.
Prišla je nevihta in vse igrače spremenila v zlobne duhove. Začeli so ga loviti. Lovili so ga po celem gozdu. Med bežanjem je resen človek videl lasersko pištolo X20XYFEX in jo vzel s kamna. Začel je streljati duhove. Po desetih minutah jih ni bilo več. Samorog je izginil in z njim tudi nevihta. Resen človek je počasi padal s hitrostjo 169 km na uro.
Na drugi skali je našel padalo. Ni vedel, da je to gnezdo zombel. Zombele so ga hotele pičiti, a se je uspel ubraniti. Težava je bila le v tem, da ni opazil ene same zombele. Ali veste, kaj se je zgodilo? Pičila ga je. Ali veste, kaj je on storil? Auuuuuuu! Zaspal je. Ko se je zbudil, je videl vulkan, v katerem je živel feniks. Povzpel se je na vulkan. Imel je zelo malo hrane, zato ni vedel, ali bo lahko preživel. Prišel je do vhoda v vulkan. Videl je jezero, polno lave, v kateri so bili koničasti kamni. Poskusil je stopiti na enega od njih, a se je začel premikati, saj so bili vsi kamni ena sama lavina pošast. Glava se je dvignila in resen človek se je prestrašil. Na svoji desni strani je videl ledeni meč. Začel je mahati z njim, dokler ni zadel pošasti. Ta je zaledenela. Prišel je do feniksa. Tam ni bilo nobenega, zato je resen človek vzel jajce feniksa in jo popihal. Resen človek ni bil nikoli več resen.
Alen Bunderšek
RESEN ČLOVEK
Nekoč, pred davnimi časi, je živel resen človek. Res se ni nikoli smejal. Vedno je resno govoril in ni poznal šale. Ker je bil vedno resen in se ni znal sladko nasmejati, je bil vedno sam. K njemu ni bilo odraslih niti otrok. Velikokrat je sanjal resne sanje. Kmalu je zbolel. Prišli so otroci in mu prinesli dobrote. Skupaj so jih pojedli in si pripovedovali vesele zgodbe. Resen človek je bil vesel in kmalu je ozdravel. Srečno so živeli do konca svojih dni.
Pia Košiček
RESEN ČLOVEK IN …
Nekoč, pred davnimi časi, je živel resen človek. To je bila morska deklica. Bila je zelo resna, ker ni marala šal.
Nekega dne pa je bilo lepo jutro. Prišel je jež in ji povedal zelo smešno šalo o njej. Potem se je jež nasmejal, morska deklica pa se je nanj razjezila. Ko je bila besna, ga je po riti. Ampak če bi jež vedel, da ona ne mara šal, ga ne bi zdaj tako bolela rit in bodice. Ta večer je morska deklica zelo resno zaspala. Veliko pa je kadila. Temu se živali niso mogle izogniti. Zato so sklenile nekaj narediti. Razmišljale so in razmišljale, dokler se ni oglasil zajček dolgouhec: »Že vem! Ne mara šal! Povejmo ji vse smešne šale o njej!« Druge živali pa so samo omahovale. Zajec je predlagal, da se živali zaščitijo. Živali so se strinjale. Začele so se pripravljati. Zajec se je zaščitil tako, da si je na ritko dal umetne zobe in so ga posnemali še ostali zajci. Ježki so se zaščitili tako, da so imeli bodice ves čas naježene. Vsi volkovi so imeli na repu njeno najljubšo hrano in ko jo je hotela vzeti, jo je volk stresel z repa. Druge živali so imele svoje skrivnosti. Na koncu te vojne so živali le zmagale. Morska deklica pa je rekla, da bo nehala kaditi, če jo premagajo živali, sicer bo kadila še bolj kot prej. Ker so živali zmagale, se je morska deklica spremenila v majhno prijazno morsko deklico, ki so jo vzgajale živali. Postala je delavna, pridna, prijazna deklica, tudi za šale. Živali so bile zelo srečne!
Manca Novak
RESEN ČLOVEK IN MORSKA DEKLICA
Nekoč, pred davnimi časi, je živel resen človek. Nihče ni vedel, kako mu je ime, saj je odgovarjal na samo zelo resna vprašanja. Žena mu je že umrla, ker ni mogla prenašati, da je tako resen. Imel je hčer, ki je bila ravno njegovo nasprotje. Bila je igriva, navihana in smejoča punčka. Stara je bila pet let. Ime pa ji je bilo Ana. V beli plastelin je dala rdeče črnilo. Nato je dodala pomarančni sok in dve kapljici laka. Oblikovala ga je v kroglico in jo za en dan spravila v žep. Odšla je k reki. Splezala je na najvišje drevo in nanj privezala močno vrv. Na drugi konec vrvi je navezala deščico. Medtem ji je kroglica, ki jo je imela v žepu, padla v vodo. Voda je močno zabrbotala. Vse se je streslo. Ana se je ustrašila, nato pa skomignila z rameni in odšla domov.
Prvega julija sta z očkom za en teden odšla v brunarico, ki je stala ob tisti reki. Ana se je odšla kopat. Tisti resen človek, kakorkoli mu je že ime, pa je počel bolj resne stvari. Razmišljal je na primer, kako bi ostal resen, ko mu kdo pove resnično smešno šalo. Ali pa kako bi bil lahko najbolj resen med umivanjem zob, predvsem pa, kako bo zjutraj resno pogledal sodelavca, ki mu gre tako strašno na živce.
Ko je resno sedel v naslonjaču, mu je v glavo priletela debela knjiga. Odprl jo je na strani sto trideset. Začel je brati. Bilo je nekaj o tem, kako je nekemu dekletu v vodo padel nek plastelin in da zdaj v vodi živijo nekakšna pravljična bitja. Zamrmral je nekaj o tem, da so te pravljice same neumnosti. Knjigo je močno zalučal v vodo. Nekaj minut je opazoval svojo hčer, kako je prijela za deščico, se zagugala in skočila v vodo. Zaslišal je glas, ki ga je vabil v vodo. Rekel si je, da nima kaj izgubiti, zato je odšel v vodo. Sprehajal se je po rečnem dnu. Kar naenkrat ga je nekaj močno potegnilo v globino vode. Padel je v nezavest. Ko se je zbudil, je bil v dvorani. Pred njim pa so plesala pravljična bitja, o katerih je pisalo v tisti knjigi, ki mu je prej priletela v glavo. Približala se mu je vodna deklica. S kazalcem, na katerem je imela zlat prstan, se je dotaknila njegovega kazalca. Rekla mu je, naj ne bo tako resen. Takrat se je spremenila v njegovo ženo Katarino. On pa se je začel močno tresti. Okrog njega je žarela močna zlata svetloba. Ko ga je nehalo tresti, je ležal na bregu.
Zdaj niti slučajno ni bil več resen. Ravno nasprotno, zdaj je bil kot Ana. Pred njim je stala Katarina. Poklicala ga je po njegovem imenu, Martin. Tako so odslej skupaj živeli srečno, brez resnega člana v družini.
Lucija Radež
KAKO SEM POSTALA RAVNATELJICA
Leta 011 sem šla na morje. Med potjo sem zagledala veliko stvari: vijolične ptice, oranžna drevesa, pravokotno kamelo in moder vrt. Ko smo prišli na morje, smo se razpakirali in našla sem belega snežaka. Šla sem se kopat in v morju je bil morski pes. Rekla sem si, da grem rajši kar v šolo. Mamico in očka sem prepričala, da bom hodila v šolo. Ko sem tja res prišla, sem stekla pogledat urnik. V ponedeljek smo imeli smejanje, obmetavanje s hrano, izdelovanje smetnjakov in brcanje. Ko sem prebrala urnik, sem ugotovila, kakšna je ta šola in da srede sploh ni na urniku. Pod urnikom je pisalo, da ni srede zaradi učiteljice Danice, ker ne verjame v sredo. Rekla sem si, da se moram prilagoditi. Nato so prišle tri punce. Izzivale so me.
Vsak dan sem hodila v šolo. Ko sem bila tam že eno leto, sem bila najbolj vzgojena deklica. Nato sem dobila prijatelje Lili, Mici in Lojzeta. Nato sem postala ravnateljica. Trem važičkam sem dala navodilo, da morajo vsak dan narediti deset nalog. Otilija pa je moja najboljša prijateljica.
Tija Kastelic
ZAMRZNJENO KRALJESTVO
Nekoč, pred davnimi časi, je živel dojenček Tine. Prišla je čarovnica in ga uročila za osemnajst let. V prst ga bo mogla zbosti pred osemnajstim rojstnim dnem. Ko je prišla na njegov osemnajsti rojstni dan, je uro zavrtela nazaj in ga zares uročila. Prišel je zmaj in vzel čarovnico iz kraljestva. Šla sta k njemu domov. V kraljestvu, kjer je živel uročeni Tine, so vsi ljudje zamrznili, razen čarovnice Katje. Ona je imela princeso Barbaro, ki je Tineta rešila uroka, in takrat so tudi vsi ljudje odmrznili.
France Bevc
O DOKTORJU, KI JE USTVARIL FRANKENSTAJNA
Nekoč je živel doktor Dahla Mevža. V svojem laboratoriju je ustvarjal svojega služabnika iz vijakov in blaga. Lutko je postavil na oživljevalnik 3000 in prižgal stroj. Nenadoma so začeli pokati kabli. Doktor Dahla Mevža je vedel, da je nekaj narobe. Po zraku so letele iskre in oživljevalnik 3000 se je ugasnil. Iz njega je prišel Frankenstajn. Doktor Dahla Mevža se je skril za betonski zid. Frankenstajn je vstal in začel uničevati laboratorij. Doktor Dahla Mevža je zbežal skozi vrata. Meščane je opozoril, da prihaja neuničljiv vojščak iz vijakov in blaga. A vse zaman, kajti nihče mu ni verjel razen lovca na pošasti, Mikanela. Doktor Dahla Mevža ga je pospremil do njegovega laboratorija. Medtem je Frankenstajn ponesreči razbil kozarec, v katerem so čakali lačni zombiji. Takrat je Mikanel prišel v hišo. Preiskal je vse sobe podstrešja. Prišel je na podstrešje in preiskal vse, razen omare. Takrat je zaslišal čudne zvoke. Malo ga je bilo strah, vendar je vseeno odprl omaro in zagledal Frankenstajna. Mislil je, da je zloben. Frankenstajn je šel proti njemu in ga objel! Izkazalo se je, da sploh ni bil zloben. Predstavil ga je vsej vasi.
Vsi so živeli srečno do konca svojih dni.
Alen Bunderšek
KRALJ DUHOV
Na neki šoli je bil nekoč kralj duhov. Z vojsko so šli vsako noč strašit od sobe do sobe, zato otroci niso mogli spati. Zelo so se bali kralja duhov, njegove vojske in volka Diksa. Ko je Diks zatulil, so se vsi razbežali in šli spat k učiteljem in učiteljicam v tretje nadstropje. Ko je vojska duhov odšla nazaj v skriti brlog, so se učenci vrnili v sobe po stopnicah navzdol. Učiteljem je bilo tega že dovolj, zato so dali pred vsaka vrata pet stražarjev, da bi pregnali vojsko duhov. A duhovi se niso vdali. Kralj duhov jih je poslal še več. Naslednje jutro pa so imeli za malico obmetavanje s hrano. In kar naenkrat so se pojavili duhovi. Za trenutek so vsi duhovi otrpnili, ker je bilo učencev in učiteljev več kot njih, zato so se razbežali kot dojenčki. Učenci in učitelji so se pa samo smejali. Potem je kralj duhov šel na drugo šolo strašit in nikoli več niso prišli na to šolo. Vsi so bili veseli.
Manca Novak
ZLOBNI ZMAJ
Nekoč, pred davnimi časi, ko sem bila še majhna, sem šla sama nabirat jagode v gozd in videla jamo. Vstopila sem v to jamo. Prišla sem do spečega zmaja in zagledala okostnjake. Potem sem zakričala in zmaj se je zbudil. Takrat je odprl usta, jaz pa sem mu zarinila palico vanje. Potem me je prijel za nogo in jaz sem ga opraskala. Ustrašil se je in me tudi on opraskal. Potem pa sem ga vprašala, ali bi bil rad tako zloben. Odgovoril je, da ne bi bil rad več zloben. Takrat sem zanj skrbela, dokler nista prišla starša pome. Takrat sta videla, da se družim z zmajem. Očka ga je hotel ubiti, a sem mu preprečila in mu razložila, da ga ne sem ubiti, ker bom drugače pobegnila od doma. In oče ga ni ubil. Začelo se je temniti in prespali smo v jami z zmajem. Prišli so lovci in videli zmaja, ki leži poleg ljudi, okoli sebe pa ima kosti. In takrat so ga hoteli ubiti. A ni jim uspelo, ker sem jih jaz ustavila. In tako sem odšla domov in zmaja sem pustila v jami, tako sem živela srečno.
Anamarija Vidmar
TRI PAŠTETE
Neke noči sem se sprehajala po temni ulici. Hodila sem ne vem kam, ker sem bila prezaposlena z razmišljanjem o tem, kaj razmišljam. Ko sem prišla do ugotovitve, sem se ozrla okoli sebe. Okrog in okrog je stala velikanska graščina, nad mano so leteli netopirji. Zagledala sem pozlačena vrata. Mogoče bodo vodila nazaj ven. Ko sem jih odprla in vstopila, so za mano močno zaloputnila. Pred mano pa so bile tri poti. Nato pa je v zvoniku odbila polnoč. Z levega hodnika se je zaslišal glasen smeh. Hitro sem stekla na desni hodnik. A odločila sem se, da moram temu priti do dna. Odšla sem nazaj in zavila na levi hodnik. Nekaj časa sem hodila, nato pa sem zagledala tri paštete, ki so pripovedovale šale. Rekle so, da me spustijo naprej, če jim povem tako dobro šalo, da se bodo vse smejale. In tako sem jim povedala najboljšo šalo, kar sem jih poznala. Ena pa se vseeno ni smejala, zato me niso spustile naprej. Tej sem se zadrsala pod nogami in stekla naprej. Zavila sem desno in po stopnicah navzgor, nato pa naravnost po stopnicah. Tam so stala vrata. Hotela sem jih odpreti. Zaslišala sem globok glas, ki je vprašal, kakšno je geslo. Odgovorila sem, da jaz pač tega ne morem vedeti. In ker je bilo to očitno geslo, so se vrata odprla. Vstopila sem. V sobi je bilo vseh vrst sanj, ki naj bi jih ob enih zjutraj sanjali ljudje. Pogledala sem razpored sanj, da bi videla, če se mi splača zaspati. Toda očitno bom imela nočne more z zombiji. Hotela sem ostati budna, a mi to ni kaj dobro uspevalo. Zato sem pesniku, o katerem naj bi sanjal sosedov Tine, za kratek čas izmaknila pero. Na razpored pa sem napisala druge. Po isti poti sem odšla do vrat, za katerimi so stale paštete. Na hodniku, kjer sem bila, pa je bilo polno omar. Na eni izmed omar je bilo veliko steklenic olja, na drugi pa magnetni čevlji. Skozi špranjo pod vrati sem izlila olje, da je paštete odneslo na desni hodnik. Jaz pa sem z magnetnimi čevlji hodila po stropu nad oljem. Ko sem prišla do poti, ki sem jih zagledala najprej, sem na hodniku, ki vodi naravnost, zagledala odtis stopala. Zato sem odšla po tisti poti. Res sem prišla nazaj ven. Ker bi bila ura kmalu ena, pa sem hitro stekla v hišo in v posteljo. Sanjala sem, kako mi je babi spekla dve toni piškotov. Ko pa sem se zbudila, so pred mano stale tri pašete.
Lucija Radež
Nekega lepega spomladanskega jutra je Nejc želel spuščati zmaja. Prosil je mamo in vzel zmaja s police.
Zunaj ga je že čakal sošolec Marko in skupaj sta se odpravila na travnik. Na travniku se je igralo veliko otrok, ki so se lovili, žogali, preskakovali kolebnico in se igrali skrivalnice. Ko je Nejc spustil zmaja, da je poletel v zrak, so se vsi otroci prenehali igrati in gledali zmaja, ki je jadral visoko na nebu. V tistem hipu je zapihal veter in zmaja je odpihnilo na drevo. Na srečo je bil v bližini očka, ki je zmaja rešil. Ko pa je Nejc v roke dobil raztrganega zmaja, je bil žalosten.
Porodila se mu je imenitna ideja, da bi izdelal novega zmaja. Ko je prišel domov, ga je takoj začel izdelovati in ta je bil še boljši.
Nastja Fakin, 3. a
Zjutraj se je Miha zbudil in si začel ogledovati svoj papir, ki ga še ni uporabil. Izdelal je zmaja, umil si je zobe, se oblekel in odšel ven.
Prijatelj ga je že čakal. Ko je Miha prišel ven, sta se s prijateljem odpravila na travnik. Ko sta začela spuščati zmaja, sta se veselila, ker sta ga uspela dvigniti. Počasi so začeli prihajati ljudje s cele vasi. Ogledovali so si zmaja, ki je letal po zraku. Čez nekaj časa je zapihal močan veter. Veter je zmaja odnesel v krošnjo drevesa. Miha in njegov prijatelj sta bila žalostna, ker se je Mihov zmaj zataknil za vejo in ga nista mogla več spuščati. Prišel je gospod, ki je hotel pomagati otrokoma. Zagrabil je zmaja in ga potegnil z drevesa. Otroka sta se gospodu zahvalila.
Miha je bil žalosten, ker je bil njegov zmaj raztrgan, a spomnil se je, da lahko izdela novega. Iz papirja, ki mu je še ostal, je izdelal novega zmaja.
Žiga Medved, 3. a
Nekega poletnega dne je Maj s police privlekel svojega papirnatega zmaja. Zelo se ga je razveselil. Pogledal je skozi okno in videl sonce. Že v mislih si je zamislil, kako se bo zabaval. Po telefonu je poklical svojega prijatelja.
Vprašal je mamico, če bi lahko šel ven v sandalih. Mamica mu je dovolila. Sezul si je copate in oblekel majico s kratkimi rokavi. Na pragu je počakal prijatelja. Stekel je k njemu, pozdravila sta se in se dogovorila, da gresta spuščat zmaja na travnik. Odšla sta do drevesa, saj je sonce zelo pripekalo. Zmaj se je kmalu zapletel v krošnjo drevesa. Maj je poklical očka in s sabo je prinesel lestev. Tudi Maj in njegov prijatelj sta želela plezati po lestvi. Očka je snel zmaja z drevesa in papirnati zmaj je bil zelo poškodovan. Maju se je porodila čudovita zamisel. Povedal jo je tudi prijatelju. Vprašal ga je, ali ima doma kolaž papir. Dobila sta se pri Maju. Maj je vzel s seboj papirnatega zmaja. Doma je počakal prijatelja, da bosta skupaj popravila zmaja. Skupaj sta se lotila dela in uspelo jima je. Bila sta navdušena.
Skupaj z otroci z vasi so spuščali zmaja. Pazili so, da zmaj ne bi ponovno zapletel v drevo. Skupaj so se zabavali celo popoldne.
Karmen Zaletelj, 3. a
Nekoč, pred davnimi časi, je živel majhen škrat. Ime mu je bilo Zaspanček, ker je cele dneve samo spal. Bližal pa se je mamin rojstni dan. Njegova mama je bila čarodejka in nazadnje, ko ji ni dal darila, ga je spremenila v krastačo.
Škrat Zaspanček je utrujen odšel k zajcu v draguljarno. Zaspanček je imel samo šest cekinov. Ko je vstopil, je prosil za najcenejši predmet. Zajec mu je pokazal srebrne uhane, ki pa so stali sedem cekinov. Ves žalosten in zaspan je odšel v slaščičarno. Tam je ježa vprašal, ali ima kakšno sladico, ki stane šest cekinov. Jež pa mu je rekel, da ima le eno. Škrat Zaspanček je prosil, če mu jo lahko zavije. Jež je to tudi storil. Ko je škrat Zaspanček prišel domov, je želel sladico videti, ko pa jo je razvil, je videl samo majhen košček sira in še tega mu je pojedla miš. Zdaj je Zaspanček ostal čisto brez vsega. Prebrskal je celo hišo za darilom. Mama bo čez 15 minut doma. Škrat je bil čisto prestrašen, kaj če ga bo mama spremenila v kozo ali še kaj hujšega. Darila ni imel, denarja pa tudi ne. Potem pa se je spomnil, da ima mama zelo rada malinovo marmelado, zato je hitro nabral maline in skuhal marmelado. Pripravil je še mizo in pospravil stanovanje.
Ko je prišla mama, je bila vsa presenečena in živela sta srečno do konca svojih dni.
Nastja Fakin, 3. a
Za devetimi gorami in devetimi vodami je živel zajec po imenu Maks, ki je imel skrivnost, a je nikomur ni povedal.
V zajčji vasi je začelo primanjkovati hrane in vode, zato so začeli vsi zajci zbolevati in bolezen je bila zelo resna. Na dan jih je umrlo po sedem. Ko je umrla Maksova družina, je šlo vse narobe. Zajci niso imeli zdravnikov, ker so vsi umrli, le Maks je ostal, a je bil preveč žalosten, saj mu je umrla družina. Maks je pripravil kovčke in šel, zajci pa so bili obupani. Maks je šel po svetu in spomnil se je, da mu je mama govorila, kako so še nedavno tega njihovi predniki skrili zaklad, da bi bil zajčji svet vedno na nogah. Šel je k prvemu namigu – stolpu z uro. Ob 15.00 je videl, da ura kaže na senco vrbe. Začel je kopati in videl pomešano sestavljanko. Sestavil jo je in prikazala se je jama. Vstopil je in videl skale in stopnice. Odšel je po stopnicah in videl dvigalo. Spustil se je po njem. Zelo je škripalo, a ko je prišel iz dvigala, je videl čoln in prelepo vas. Prepeljal se je s čolnom po reki in videl vrata, ki so bila zaklenjena. Vzel je kamen in šel skozi vrata ter videl veliko hrane in vode. Vzel je košare, si nabral hrane in vode in to prinesel v zajčjo vas.
Vsi so ozdraveli in živeli naprej srečno do konca svojih dni. A ne povej, kje se skriva zaklad, saj je to Maksova skrivnost.
Tija Hočevar, 3. a
Nekoč, pred davnimi časi, je živel kralj, ki ni imel ničesar razen gradu, stražarjev in slug. Zmeraj je sedel na prestolu. Dolgočasil se je, saj ni imel družbe.
Ko se je nekega jutra zbudil, je nekaj trčilo v vrata. Kralj je odprl vrata in pred njim je sedel majhen palček. V roki je držal kroglo, ki je bila čisto bela. Kralj je vprašal palčka, kaj je to in palček mu je pojasnil, da krogla izpolni vse; kar si zaželi, že pred njem stoji. Kralj se je palčku zahvalil in vzel kroglo. Kralj si je zaželel ptičko in že je pred njem na mizi stala ptička v kletki. Razveselil se je. Ptička mu je noč in dan prepevala. Nekega dne pa je krogla padla z mize in prikazala se je čarovnica. Kralj se je ustrašil, zbežal iz sobe in stražarju ukazal, naj spravi čarovnico iz sobe. Stražar je ubogal in šel v sobo. Stražar se ni vrnil in kralj je bil še bolj prestrašen. Spet je nekaj udarilo v vrata in bil je spet tisti palček. S sabo je prinesel krpo, vzel kroglo in jo očistil ter odšel. Kralj se je odmaknil od krogle. Stekel je v sobo in čarovnice ni bilo nikjer.
Na postelji je zagledal lepo dekle. Poročila sta se in srečno živela do konca svojih dni.
Manca Janc, 3. a
Nekoč, pred davnimi časi, je živel mali volk. Bil je zelo mehek in puhast, imel je modre oči, kratek rep in kratke tačke. Ni imel družine, zato se je družil z drugimi gozdnimi živalmi in bil je pod urokom zlobne čarovnice.
Ko je bil še otrok, je bil nekega dne zelo vesel in takrat je prišla zlobna čarovnica. S svojo magično palico ga je spremenila v volka in od takrat je po svetu hodil kot volk. Potem je taval malo po gozdu in se igral z živalmi. Malce je pogledal v drevesna debla in v enem izmed njih je našel zelen kamen, iz katerega si je le s težavo naredil ogrlico. Potem je prišla zlobna čarovnica in ga je hotela spremeniti v žabo, ampak kamen je bil čaroben in ubranil ga je pred zlobnim urokom. Bitka je bila dolga, vendar je kamen naredil prepad brez dna in volk je poskušal zlobno čarovnico potisniti v prepad in to mu je tudi uspelo. Ko je bila zlobna čarovnica premagana, se je spremenil nazaj v princa.
Tako so vsi živeli srečno do konca svojih dni.
Simon Bojanec, 3. a
Nekoč, pred davnimi časi, je živel kralj s svojo princeso. Kralju je bilo ime Richard, princesi pa je bilo ime Arabela.
Neko jutro, ko se je princesa igrala na travniku, je zaslišala glasno pokanje. Čez nekaj minut je prišel zmaj in jo odnesel v svoj brlog. Kralj je bil žalosten, ker ni več videl svoje hčere, saj jo je imel zelo rad. Iskal jo je in iskal. Ko je ugotovil, da je princeso odnesel zmaj, je obljubil, da dobi princeso za ženo, kdor jo najde in pokonča zmaja. Nihče se ni upal pokončati zmaja, saj so se ga vsi bali. Ko je kralj že skoraj obupal, je iz daljne dežele prišel princ in rekel, da želi rešiti princeso, pa tudi, če mora pokončati zmaja. Princ se je odpravil na pot do zmajevega brloga. Hodil je skozi gozd smrti, čez vulkan in skozi strupeno sapo do zmajevega brloga. Princ se je malo ustrašil zmaja, a zbral je pogum in ga pokončal, nato pa rešil še princeso.
Princ je dobil princeso za ženo in oba sta srečno živela do konca svojih dni.
Žiga Medved, 3. a
Nekoč je živel deček, ki je zelo rad pomagal.
Nekega dne je šel deček na sprehod po gozdu. Srečal je ježa, ki se je zataknil v grmovju. Deček je prerezal nekaj vej in jež se je osvobodil. Zahvalil se mu je z ostrim mečem, ki ga je izročil dečku. Deček se je zahvali, meč dal v torbo in šel naprej. Pa je srečal na poti prestrašenega zajca, ki je bežal pred lisico. Zajec se je skril za grmovje, a lisica ga je našla. Deček je zarezal luknjo v grmu z mečem, tako da se je zajec lahko skril. Potem pa je lisica odšla. Zajec se je zahvalil in mu povedal, da v gozdu živi veliki čarovnik, ki mu lahko izpolni tri želje. Deček je hodil, hodil in hodil, dokler ni prispel do čarovnikovega gradu. Ven je prišel popolnoma zmeden. Povedal mu je, da svoje hčere, princese Klare, ne more prebuditi iz globokega spanca. Odšla sta v njeno sobo. Ko jo je deček zagledal, si ni mogel kaj, da je ne bi poljubil. Takoj ko jo je poljubil, je postal princ in princesa Klara se je prebudila.
Sledilo je veliko slavje ob njuni poroki in srečno sta živela do konca svojih dni.
Veronika Vidmar, 3. a