Tek prijateljstva 2016/17

Tek prijateljstva 2016/17

V četrtek, 22. septembra 2016, smo z vsemi učenci naše šole izvedli že tradicionalni tek prijateljstva. Prijateljski razredi so skupaj pretekli in prehodili približno en kilometer gozdne poti v bližini naše šole. Učenci so se med seboj pogovarjali, se spoznavali, si pomagali in se spodbujali, na koncu pa med razredi izpeljali še vsaj eno družabno igro. Preživeli so družabno in aktivno šolsko uro.

Peter Šinkovec

 

Related Images:

Prijateljsko druženje 1. a in 9. a razreda

Prijateljsko druženje 1. a in 9. a razreda

V petek, 16. septembra 2016, so se srečali najmlajši in najstarejši učenci naše šole. Družili so se dve šolski uri. Razdelili so se v pare, se predstavili drug drugemu ter povedali kaj zanimivega o sebi. Sodelovali so v športnih igrah. Starejši učenci so mlajšim predstavili šolo, šolske prostore in delavce šole. Zadnji del srečanja je potekal v knjižnici, kjer so starejši brali mlajšim. Čisto na koncu pa so prvošolci dobili v dar knjigo.

Druženje je bilo zelo lepo in prisrčno. Zelo lepo je bilo opazovati že skoraj odrasle otroke, kako skrbijo za najmlajše, jih vodijo za roko, se z njimi pogovarjajo in igrajo. Med njimi so se začele tkati vezi prijateljstva. Vsi se že veselimo naslednjega srečanja!

Zapisali razredničarki 1. a in 9. a

Irena Gorenc Pernek in Nataša Lučovnik

Related Images:

Srečanje s prijateljskim razredom

Srečanje s prijateljskim razredom

Prvi šolski dan so tri učenke prijateljskega 4. b razreda prvošolce svečano sprejele med svoje vrste. Takrat so prvošolci izvedeli, da bodo imeli v šoli prijateljski razred, s katerim se bodo družili in jim bo pomagal v začetnih korakih šolanja ter jih spodbujal pri delu v šoli. V sredo, 14. 9. 2016, so se vsi učenci 1. b in 4. b srečali na uvodni predstavitvi. Drug drugemu so se predstavili in povedali, kaj radi delajo v prostem času.  Vsak prvošolec je dobil svojega prijatelja iz 4. razreda, s katerim se bo bolj pogosto družil v času podaljšanega bivanja. Takoj naslednji dan so štirje četrtošolci skupinice prvošolcev popeljali po šoli, jim razkazali prostore šole ter jih seznanili z delavci šole.

Vsi udeleženci so uživali na srečanjih in se dogovorili za naslednje snidenje.

Zapisala: Mag. Mojca Miklič

Related Images:

Po poti šolskih spominov

Po poti šolskih spominov

V soboto, 10. 9. 2016, smo se učenci in učitelji OŠ Otočec v okviru športnega dneva udeležili pohoda, ki je z dobrodelno noto zbiranja prostovoljnih prispevkov za izdajo jubilejnega zbornika ob praznovanju 150-letnice šolstva na Otočcu, potekal pod motom »Po poti šolskih spominov«. Po uvodnem nagovoru, ki sta ga udeležencem namenili učiteljica Hermina Videnič in ravnateljica Mateja Rožman, smo se odpravili proti dvema zidanicama, ki sta bili v preteklosti šolski zgradbi in sta spadali pod upraviteljstvo osnovne šole v Št. Petru.

Učenci od 1. do 4. razreda so se od OŠ Otočec odpravili čez Jakovec in Žlebe do  podružnične šole Ždinja vas – zdaj Trška Gora, kjer je učence pričakala učiteljica Mojca Miklič. Šola je bila odprta kmalu po drugi svetovni vojni leta 1947, imela pa je samo dva oddelka: v prvi oddelek so hodili otroci stari sedem in osem let, v drugi oddelek pa vsi ostali, tj. otroci stari od devet do štirinajst let. V šolskem letu 1947/48 je bilo v šolo vpisanih 35 dečkov in 39 deklic, v šoli pa so se – podobno kot mi danes – zbrali ob osmi uri. Po kratki predstavitvi in ogledu nekdanje šolske stavbe, ki nam ga je gostoljubno omogočila družina Pajić, so se učenci preko Ždinje vasi in Trške Gore vrnili nazaj na Otočec.

Učenci od 5. do 9. razreda so se odpravili na pohod proti Pahi. Najprej so se ustavili na Matjaževi domačiji, 150 let stari hiši, obnovljeni v originalnem stilu, s sto in več let staro opremo iz časa življenja naših prababic in pradedkov, kjer sta jih sprejela gospod Matjaž Pavlin in njegova žena Marta. Staro slamnato hiško so si lahko ogledali vsi učenci. Pot so nato nadaljevali proti nekdanji Osnovni šoli Grčevje, ki je bila odprta celo eno leto pred šolo na Trški Gori, leta 1946. Šola v Grčevju je bila v zidanici in tudi tu se je pouk izvajal samo v dveh oddelkih. Učenci so do šole hodili tudi po dve uri v eno smer, v zgradbi pa so nekaj časa stanovale tudi učiteljice. Pouk je potekal dopoldne in popoldne. Leta 1959 so v OŠ Grčevje hodili samo še otroci do 4. razreda, od 5. do 8. razreda pa so že začeli hoditi v šolo v Št. Peter.

Več o šoli je učencem pred nekdanjo šolsko zgradbo povedala ga. Marina Lubšina, roj. Barbič, ki je s svojim nečakom, gospodom Hrvojem Barbičem, učence sprejela in pogostila pred zidanico. Skupaj sta jim razkazala prostore v njej (črno kuhinjo, veliko sobo, v kateri je bil šolski razred, manjšo bivalno kuhinjo, bivališče njihove družine v veliki sobi ter manjšo sobo, v kateri so stanovale učiteljice, dokler se niso preselile v hiško, ki je bila od šole oddaljena 400 m), učenci pa so več izvedeli tudi o načinu življenja takoj po drugi svetovni vojni ter o razmerah, ki so tedaj vladale v tej šoli.

Gospa Marina nam je zaupala, da se je otrokom z ustanovitvijo podružnične šole v njihovi zidanici pot do šole skrajšala za polovico, saj je bilo področje okrog Grčevja povezano le s kolovozi po strmem terenu. Prav tako je bila majhnim otrokom pozimi, ko je bil sneg, šola v Št. Petru nedosegljiva. Izvedeli smo tudi, da je bilo življenje v teh hribih zelo težko, saj tu ni bilo večjih vasi, ampak le skupki hiš, ki večinoma niso imele svojih studencev. Tako je bila tudi nekdanja šola v Grčevju brez vode, stranišče pa je bilo leseno in se je nahajalo zadaj za hlevom.

Pred nekdanjo šolo smo za spomin posneli nekaj skupinskih fotografij. O tem, kako je takrat potekal pouk v enem samem razredu in kakšno je bilo življenje mlade učiteljice v tako odmaknjenem kraju, lahko več preberete v knjigi gospe Ane Toič z naslovom »Tisoč stavkov«. Nekdanja učiteljica je v knjigi zapisala svoje spomine na svojo prvo službo in odlično opisala utrip samotne podeželske šole – brez vode, elektrike, ceste – brez katerih si danes ne moremo več predstavljati življenja.

Za konec pohoda Po poti šolskih spominov smo se čez Srednje Grčevje in Zagrad ter mimo Starega gradu polni vtisov in v nostalgičnem vzdušju vrnili do OŠ Otočec. Še enkrat se želimo zahvaliti vsem, ki ste pripomogli k obujanju spominov na nekdanje šolske dni, tako družini Pajić kot gospe Marini Barbič in njenemu nečaku pa velja še posebej topla zahvala za gostoljuben sprejem in pogostitev.

Prispevek v Dolenjskem listu

Marija Sedmak

 

Related Images:

Festival športa mladih

Festival športa mladih

V okviru državnega prvenstva v atletiki je v sredo, 8. 6. 2016, v Kopru potekal Festival športa mladih, ki so se ga udeležili tudi najboljši športniki in športnice naše šole. Učenci so uživali v raznoraznih igrah, delavnicah, glasbenih nastopih in srečelovu, tako da jim je dan prehitro minil.

Vitoslav Gabrič

Related Images:

Tabor v Brestanici

Tabor v Brestanici

V petek, 3. 6. 2016, smo se nekateri učenci 6., 7. in 8. razreda odpravili na dvodnevno druženje v Brestanico v hostel Primoža Kozmusa. Najprej nas je prijazno osebja hostla prerazporedilo po sobah, nato pa smo se peš odpravili proti gradu Rajhenberg, kjer smo veliko izvedeli o tamkajšnih menihih  – Trapistih, ki so med drugim izdelovali tudi čokolado. Da bi si malo pričarali nekdanje čase, nas je prijazna gospa Manuela, po rodu Portugalka, popeljala v svet izdelovanja čokoladnih dobrot. Vsak izmed nas si je izdelal svojo čokoladno liziko, ki smo jo na zadnje tudi z velikim veseljem pohrustali.

Popoldne smo preživeli na tamkajšnjem bazenu, kjer smo uživali v vodnih vragolijah.

Zvečer smo se družili v skupnih prostorih hostla, kjer smo odkrili, da imamo med nami neverjetne plesne, pevske pa tudi akrobatske talente.

V soboto smo se zbudili, pozajtrkovali in se po naporni noči (kaj bi spali, ko pa se imamo takooooo lepooooo!) v prijetni senci družili z najuspešnejšim metalcem kladiva pri nas Primožem Kozmusom. Povedal nam je veliko zanimivih stvari o svoji športni karieri, se z nami slikal in nam razdelil kartice s svojim podpisom.

Do kosila smo si čas krajšali z odbojko in nogometom na bližnjem igrišču.

Po kosilu pa smo se za zaključek tabora preizkusili tudi v peki kruha v krušni peči, ki nam jo je sredi Senovega v t. i. delavski koloniji zakuril gospod Matjaž, čigar kruh smo imeli priložnost poskusiti že ob zajtrku. med tem, ko se je kruh pekel, pa nam je vodič Tone Petrovič  povedal veliko o samem kraju, nato pa nam razkazal še njihovo osnovno šolo, v kateri se nahaja pravi pravcati vhod v nekdanji rudnik. S sveže pečenim kruhom smo se odpravili domov, na koncu pa še veselo zavriskali, saj nam je bilo na taboru zelo všeč.

Zapisala Špela Udovič

Related Images:

Dostopnost